Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,13-17)
Slišali smo, kako se je Jezus dal krstiti Janezu v reki Jordan. Bog Oče je poslal Svetega Duha v podobi goloba in ga razglasil za ljubljenega Sina. Ob tem bi se tokrat rad ustavil v luči Gospodovega razglašenja, ki združuje spomin na tri dogodke: Sveti trije kralji, Jezusov krst in čudež v Kani Galilejski. Te je Cerkev v prvih stoletjih obhajala kot en praznik in to celo prej kot je obhajala božič kot samostojen praznik. V tej povezavi vidim temeljno sporočilo Božjega učlovečenja. Globlje jih razumemo, če jih opazujemo skupaj, zato želim o vseh treh spregovoriti na praznik Jezusovega krsta.
Prvo razglašenje Božjega učlovečenja je obisk Sv. treh kraljev oz. modrih z Vzhoda. Trije kralji so našli preprosto, krhko dete, se ga razveselili in ga počastili. Drugo razglašenje je Jezusov krst, o katerem je govoril današnji evangelij. Bog je stopil v vrsto grešnikov in se dal krstiti grešnemu človeku, Janezu Krstniku. Tretje razglašenje je svatba v Kani Galilejski, v kateri je Jezus pokazal svojo božansko moč. Marija mu je sporočila zadrego mladega para in svatov, da je zmanjkalo vina. Jezus ga je naredil več sto litrov s čudežnim spremenjenjem vode v vino.
Kako so lahko ti dogodki, združeni v en praznik, prehiteli sam božič? Vsi trije dogodki posebej poudarijo tisto, kar sicer obhajamo na božič, to je Božje učlovečenje. Poglejmo:
Bog je postal človek, ko je postal otrok in so ga kralji počastili. Otroška podoba Boga govori, da je Bog posvetil našo krhko naravo s tem, da jo je prevzel nase. Naši človeški krhkosti in nebogljenosti je dal posebno vrednost. Človeško telo je nekaj lepega in odseva božjo naravo. Zato je Jezus sam skrbel za bolne, gobave in pohabljene.
Bog je postal človek tako, da je stopil v vrsto grešnikov. Ni postal grešen, prevzel je nase našo krivdo in naš greh, da bi ju mi zmogli nositi. Vedno se je sklanjal k grešnemu človeku, da bi pokazal, da greh človeka rani, ne pa uniči. Uniči ga pokvarjenost, ne greh! Njegova ljubezen te rane ozdravlja.
Bog je postal človek tako, da je razumel človeško zadrego in čisto telesne potrebe. Sam se je postil in čutil lakoto. Rad se je veselil z gostitelji, ki so ga vabili na gostije. Posvetil je tudi to plat človeške narave, da ji je pokazal veličino, ko je sebe dal v hrano in tudi učence povabil, naj se ne ustavijo pri ribolovu, ampak naj postanejo ribiči ljudi. Naj ne živijo za jed, ki mine.
Naša vera, o kateri govorijo vsi dogodki skupaj in vsak posebej, je vera učlovečene Besede. Le takšna prinaša odrešenje. To pomeni, da smo v njej povabljeni, da sprejemamo svojo krhkost, jo z božjo pomočjo nosimo in se je veselimo. Povabljeni smo, da sprejemamo tudi svojo grešnost in se ne skrivamo za lažno popolnostjo. Prav tako nas vera vabi, da smo pozorni na naše telesne potrebe in potrebe bližnjih ter nanje odgovarjamo v luči božje narave in ljubezni.
Ker to od nas zahteva neprestan napor in prinaša razpetost med človeškim in božjim, med zemljo in nebom, kristjani radi pademo v skušnjavo: moči namesto, da bi sprejeli krhkost; lažne popolnosti namesto sprejemanja grešnosti; abstraktne duhovnosti namesto sočutne in dejavne ljubezni. S tem vedno znova padamo v krivoverstvo, ki so ga poznala že prva stoletja krščanstva – doketizem (dokein – zdeti se) in gnosticizem. Prva herezija je zagovarjala, da je Bog le na videz postal človek in da je človeška narava manj vredna od duhovnega. Bila je poskus, da bi vero naredili lažjo, lepšo in manj bolečo. Hoče reči, da Bog ni postal človek, da se ni umazal s človeško naravo in nas ni odrešil s trpljenjem na križu. Vendar brez božjega učlovečenja in zavedanja o njem naša vera postane neživljenjska, postane teorija, ki nima nobenega vpliva na življenje.
Slišali smo, da je Jezus stopil v vrsto grešnikov in se dal krstiti. Stopil je med nas, da bi se zavedali svoje veličine v svoji krhkosti, grešnosti in čisto človeških potrebah. Pokazal nam je, da je vera živa le, če ga posnemamo v njegovi pozornosti do človeške narave naših bližnjih. Vera je živa le, če se udejanja v pozorni skrbi za bolne, grešne in zablodele. Ali nas kristjane danes res prepoznajo po tem? Ali znamo biti krhki, priznati svoj greh in svoje potrebe in nemoč? Ali skrbimo za krhke, nemočne in grešne okrog sebe? Ali pa je naša vera predvsem moraliziranje o tem, kakšni bi morali biti?
Skušnjava prvih krivoverstev žal ni mrtva! Naj nas praznik Jezusovega krsta spodbudi, da bomo svojo vero še globlje doumeli kot veličino božjega učlovečenja. Naj po Jezusovem zgledu pogumno in veselo sprejemamo svojo krhko in grešno naravo. Naj v luči Jezusovega pogleda lepo skrbimo za čisto telesne potrebe. Hkrati pa z božjo pomočjo vse to presegamo. Naj se ne ustavimo pri skrbi zase. Naj se naša vera odraža v živi in ustvarjalni skrbi za uboge okrog nas.
