Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,29-34)
Odlomek, ki smo ga slišali, je podoben tistemu, ki smo ga brali preteklo nedeljo. Nedelja Jezusovega krsta nam je prinesla Matejevo poročilo o Jezusovem krstu, evangelist Janez pa nam danes predstavlja srečanje med Janezom Krstnikom in Jezusom ob Jordanu tik pred krstom. Matej je poročilo o krstu zaključil z besedami: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Danes pa sem se ustavil posebej pri Janezovem vzkliku: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« Poglejmo, kaj nam ti dve oznaki Božjega sina pri krstu sporočata.
Vzklik: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« izgovarjamo pri sveti maši, zato smo ga najbrž tako vajeni, da se niti ne ustavimo ob njegovem pomenu. Besede o odrešeniku kot jagnjetu nam prinaša prerok Izaija (53,4-5; 7-9). Janez Krstnik je v Jezusu prepoznal prav takšnega Odrešenika. Poglejmo, kako ga prerok Izaija opiše:
V resnici je nosil naše bolezni,
naložil si je naše bolečine,
mi pa smo ga imeli za zadetega,
udarjenega od Boga in ponižanega.
On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Bil je mučen, a se je uklonil
in ni odprl svojih ust,
kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol,
in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo,
in ne odpre svojih ust.
Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet,
kdo premišlja o njegovem rodu?
Kajti bil je odrezan iz dežele živih,
zadet zaradi prestopka mojega ljudstva.
Dali so mu grob pri krivičnih,
gomilo pri bogatem,
čeprav ni storil nobenega nasilja
in ni bilo zvijače v njegovih ustih.
Janez Krstnik je torej v Jezusu prepoznal trpečega božjega služabnika, o katerem govori prerok Izaija. V njem je videl Odrešenika, ki nas bo odrešil greha, ne grehov. Ne gre za posamezne grehe, ampak za nov odnos med Bogom in človekom.
Kaj pa ta vzklik pove o Odrešeniku? Čeprav Stara zaveza govori o Odrešeniku tudi kot o mogočnem kralju, ki bo osvobodil Izrael, pa Janez Krstnik prepozna v Jezusu trpečega in ponižnega služabnika, ki nas bo odrešil duhovne sužnosti. V Njem vidi Jagnje Božje, ki bo darovano. On prihaja, da se daruje. To je tudi temeljno sporočilo Jezusovega krsta: podaritev Očetu, da se izpolni Njegova volja.
Ob krstu pa imamo še en vzklik, ki označuje Odrešenika: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Bog pri krstu sporoča Jezusu in nam, da je to njegov ljubljeni sin, ki se ga veseli. To veselje, ki ga ima Oče nad sinom, je temelj Njegovega poslanstva. Jezus se more darovati, ker ve, da je Oče z njim. Zmore izpolnjevati Njegovo voljo, ker ve, da ga resnično ljubi in ga ne bo zapustil.
Dva vzklika ob Jezusovem krstu nam tako sporočata dva temelja našega življenje po veri: veselje, da smo božje podobe in ljubljeni božji otroci ter povabilo, da se darujemo za druge. Poklicani smo torej v oboje, v veselje nad seboj in podarjanje. Prvega ni brez drugega in obratno. Povabljeni smo k praznovanju in darovanju. Mar ni praznovanje le toliko lepo, kolikor življenja ne živimo le zase, ampak se podarjamo. Hkrati pa je tudi res, da je darovanje, ki zahteva odpoved, križ in napor, krivica, če ne nosimo v sebi gotovosti, da smo ljubljeni.
Naj nam bo pogled na Jezusov krst in spominjanje našega krsta povabilo k obojemu: praznovanju in darovanju. Naj bo naše življenje polno veselja nad drobnimi stvarmi. Veselimo se življenja in ga vedno znova praznujmo. Veselimo se, da smo od Boga ljubljeni. Hkrati pa naj veselje ne bo namenjeno le nam. Povabljeni smo, da kot ljubljeni sinovi in hčere prinašamo življenje svetu. To zahteva tudi napor, odpoved, premagovanje. Naj to ne bo krivica prav zato, ker smo ljubljeni in nas Bog ne kaznuje, ampak kakor svojega Sina skozi trpljenje vodi v izpolnitev njegovega poslanstva in v vstajenje.
Življenje je torej lahko lepo tudi s križem, če ga živimo iz zavesti našega krsta. Povabljeni smo k praznovanju in darovanju. Naj nam pri tem pomaga tudi zgled Božje matere Marije.
