V začetku je bila Beseda
in Beseda je bila pri Bogu
in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu.
Vse je nastalo po njej
in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči,
da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal,
a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,
da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime
in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža,
ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo,
veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin,
polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical:
»To je bil tisti, o katerem sem rekel:
Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj,
ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.
Postava je bila namreč dana po Mojzesu,
milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.
Boga ni nikoli nihče videl;
edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju,
on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Beseda je dala moč, da postanejo Božji otroci

Apostol Janez je doživel božjo bližino. Bil je tisti, ki je slonel na Jezusovih prsih, stal pod križem, gledal prazen grob in srečal Vstalega. Otipal je resničnost Besede, ki se je učlovečila. Okusil pa je tudi bedo človeške družbe, ki je bila sposobna njegovega prijatelja in Odrešenika zverinsko mučiti in umoriti. Če se ustavimo ob njem, lažje razumemo, kaj nam je v uvodu v Evangelij hotel sporočiti.

Janez je bil navdušen nad Besedo, po kateri je vse nastalo. Vsemogočni Bog je stopil na zemljo, ki jo je ustvaril. Kljub svoji veličini mu ni bilo pod častjo roditi se kot nebogljen otrok. Božja beseda je postala meso in prebivala med nami. Nase je prevzela človeško naravo, da bi ji dala najvišjo vrednost. Stopila je v vrsto Abrahamovih otrok in se rodila iz Davidovega pokolenja Davidovemu potomcu Jožefu, ki se je zaročil z Marijo. Jezus je bil Davidove krvi. Bog je spoštoval človeško voljo, zato je angel čakal na Marijino privolitev. Zgodilo se je, ko je Marija izrekla svoj zgodi se.

Bog je z vstopom v svet naše življenje posvetil. Pokazal je, da je vse, kar smo, kar imamo in kar nas obdaja, božji dar. Tako ni naključje, da je apostol Janez opazil, da je bil prvi čudež, ki ga je Jezus storil, namenjen mlademu paru na svatbi v Kani. Bog, ki se veseli življenja, je spremenil vodo v vino, da bi se življenja tudi svatje lahko veselili. Bog ni zdolgočasen mladenič ali starček, ki mu življenje polzi iz rok. On je življenje samo. Znal se ga je veseliti kot otrok in kot odrasel. Kljub nasprotovanju, ki ga je doživljal, je bil poln življenja in veselja. Bil je Beseda, ki je ustvarjala, luč, ki je zasvetila v temo, življenje, ki je kipelo od polnosti. 

Čeprav se v dokaj filozofskem uvodu lahko izgubimo, pa nam stik z Janezovim doživljanjem pomaga odlomek globlje razumeti. Poleg tega, da je pokazal na izreden pomen učlovečenja, je ovrednotil tudi prizadevanje Janeza Krstnika, ki je napovedal Jezusov prihod. Rad bi prepričal verne Jude, naj ne ostanejo z mislimi pri Krsniku in naj ne čakajo novega odrešenika. Odrešenik je že prišel in on je nanj pokazal.

V samem središču današnjega odlomka pa apostol Janez ne govori le o Besedi, ki je prišla na svet, ampak tudi o vsakem izmed nas. Poglejmo še enkrat: V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami.

Janez je spregovoril o tem, da se Bog ne rodi med nami, če ga ne sprejmemo. Še več, če ga sprejmemo, nam daje moč, da postanemo Božji otroci, sicer pa ostajamo le božja lastnina, ki Boga zavrača. Pri tem pa naniza, kaj vse je potrebno, da se Božje otroštvo v nas zgodi. Ko niza, kaj je ovira, nam daje nekakšen program, ki nas uči, kako postajati Božji otroci. 

Najprej nas vabi, da verujemo, da je Jezus Kristus resnični Božji sin – verujemo v njegovo ime. 

Potem pa nas svari, da se ne rodimo iz krvi. Kri predstavlja naš rodovnik in naše korenine. Če ostanemo le človeški otroci, ne moremo postati božji. To se je zgodilo farizejem in pismoukom, ki jim je Jezus rekel, da bo lažje naredil otroke iz kamna, kakor iz njih. Kakor je pomembno, da smo veseli svojih korenin, nas prav te lahko ovirajo, da ne bi postali božji otroci. V jaslicah vidimo samozadostnega človeka, ki poln sebe ne potrebuje ne Bog ne bližnjega. Spominja tudi na starejšega sina, ki je bil prepričan, da izpolnjuje vse, kar je potrebno za dobrega sina. Tako ostajata oba ujeta v svojo 'kri'.

Naslednji korak je, da se ne rodimo iz volje mesa. Lahko bi rekli, da je volja mesa vedno precej mesena. Če ostanemo pri jaslicah, vidimo moža, ki se masti pri mizi in pozabi na reveža v bližini. Želje po užitku so tudi mlajšega sina premamile, da je zapustil dom. Postati Božji otrok je mogoče le, če te želje presegamo in iščemo tisto, kar daje resnično življenje. 

Potem je tu še ena ovira, tj. volja moža. Ta je pravzaprav nasprotje božje volje. Vprašanje Božjega otroštva je vprašanje iskanja božje volje in preseganja lastnih prepričanj in predstav. Apostol Janez o tem spregovori ob srečanju z Nikodemom, ko mu Jezus pravi, da se mora ponovno roditi. 

Če tako pogledamo na Janezov uvod v Evangelij, vidimo, da nam na nek način pripravlja program za življenje. Bog je stopil v naš svet, da bi ga posvetil. Dal je pravo vrednost prav vsemu: znal se je veseliti svojih korenin, spoštoval je človeške navade, veselil se je dobre hrane in pijače itd. Vse to pa je presegal. Le tako je lahko ostajal Božji sin. Nas pa vabi, da presegamo vse človeško, da bi tudi mi mogli biti božji. Ne gre za prezir in zavračanje, ampak za preseganje človeškega in prizadevanje za božji pogled na vse to. Meso in kri ne prinašata božjega pogleda, prav tako ne človeška volja. Odpirati se moramo Bogu in Njegovi volji. 

Naj božični prazniki ne gredo v pozabo, ampak naj nas spominjajo, da za božje otroštvo potrebujemo trdno navezo z Božjo besedo. Naj jo spremljajo molitev in zakramenti, da bomo mogli po Besedi postajati Božji otroci.