n30 Slepi prosi Jezusa, da bi spregledal

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Bog ni gospa za blagajniškim pultom

Pred nami je še eno srečanje med Jezusom in človekom, ki prihaja do njega s svojimi prošnjami oz. željami. Ob teh srečanjih lahko prepoznavamo sami sebe in odkrivamo držo, ki nas Bogu približuje ali pa nas od njega oddaljuje.

Spomnimo se, kako je k Jezusu pristopil bogati mladenič. Takole beremo: Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« … Ko ga je Jezus povabil, naj proda, kar ima in da ubogim, ter hodi za njim, je žalosten odšel, ker je imel veliko premoženje.

Preteklo nedeljo smo brali, da sta k Jezusu pristopila Zebedejeva sinova Jakob in Janez ter rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je povedal, da to ni njegova naloga, da pa je pot v nebeško kraljestvo tlakovana s služenjem. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik.

Lahko bi rekli, da pretekli prosilci niso ničesar dosegli, ubogega berača Bartimaja pa je Jezus brez pomislekov uslišal. Zakaj? V čem je razlika?

Če pogledamo bogatega mladeniča, vidimo da poklekne pred Jezusa. Na jeziku ima tudi sladke, vljudnostne fraze kot je: Dobri učitelj. Vendar pa je prošnja precej drugačna od Bartimajeve. Pravi namreč: Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja. Očitno je bogati mladenič vajen upravljanja z denarjem. Običajno je najbrž vprašal, koliko nekaj stane, odštel denar, želeno stvar dobil in odšel. A božjega kraljestva ni mogoče kupiti ali pa si ga s svojimi rokami zaslužiti. Božje kraljestvo je vedno dar, vse kar imamo je dar, ni stvar našega zasluženja. Vse je milost. Bog nam jo lahko podari ali pa ne. Bog ni gospa za blagajniškim pultom, ki nam izda račun, ki ga plačamo in stvari odnesemo domov. Božje kraljestvo ni trgovina.

Zebedejeva sinova Jakob in Janez se prošnje lotita nekoliko drugače. Ta dva pa skoraj naročata Jezusu, kaj naj stori. Pravita: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Če bogati mladenič računa na svoje moči, pa se Jakob in Janez sicer pobožno, a dokaj z viška obrneta na Jezusa ter pričakujeta, da bo on naredil vse, kar je potrebno, da se jima izpolni želja. Ta dva niti ne sprašujeta, kaj jima še manjka. Prepričana sta, da je za uresničitev njunih želja na vrsti Bog. On naj jima jo izpolni.

Bogati mladenič torej računa nase, Boga skoraj ne potrebuje. Zebedejeva sinova računata na Boga in mu naročata, kaj potrebujeta. Niti ne razmišljata, da bi morala onadva kaj storiti. Pred nami je še slepi Bartimaj. Ko je ta slišal, da gre mimo Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Razlika med njegovo držo in držo prejšnjih dveh prosilcev je očitna. Berač se več kot očitno zaveda, da je potreben usmiljenja. Bogu ne more naročati, kaj naj mu stori, lahko ga le ponižno prosi. Tudi pomagati si ne more sam, mora pa narediti vse, kar je v njegovi moči. Zato kriči v množico, potem odvrže svoj plašč, skoči pokonci in pohiti k Jezusu. To je v njegovi moči in to naredi z globoko vero in močno voljo. Ko je prošnja uslišana, ne omahuje in se ne vrača niti po plašč, ampak gre naprej za Jezusom.

Če smo pretekli nedelji razmišljali, da je potrebno za hojo za Jezusom zamenjati logiko: preiti od imeti k odpovedati se, od biti pomemben k služiti, nam danes evangelij govori o ponižnosti. Če hočemo hoditi za Jezusom, je vedno nujna jasna zavest o naši majhnosti. Vsi smo pravzaprav pred Bogom ubogi berači. Ne zmoremo popolnosti, h kateri nas vabi, ne zmoremo videti vsega, kar bi morali. Bartimajev zgled nas vabi, da naredimo, kar moremo in se izročamo Njegovemu usmiljenju. Naj nas v tej zavesti o veličini Božjega usmiljenja in naši majhnosti utrjuje tudi molitev rožnega venca.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si