n32 zahvalna nedelja - Uboga vdova je dala več kot vsi

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)

Biti ubog ali u-Bog, graditi zunanjega ali notranjega človeka

Te dni sem bil s strani verskega časopisa povabljen, da odgovorim na anketno vprašanje, ki se glasi: Kdo so ubogi v vaših očeh? Zdi se, da gre za obrabljeno frazo, saj nam je odgovor že poznan. Verjetno najprej pomislimo na materialno revščino, ki je je, hvala Bogu, v Sloveniji v primerjavi s svetom malo. To so prvi ubogi v naših očeh. Tisti, ki nimajo dovolj sredstev za dostojno preživljanje. Ker živimo v sorazmerno bogati družbi, je dostojno preživljanje povezano z mnogimi stvarmi od hrane in obleke, do dostopa do interneta itd. Drugo uboštvo, ki ga najbrž pričakujemo kot odgovor, so različne oblike zasvojenosti. Ubogi so odvisniki od različnih substanc, še posebej tisti, ki pristanejo na ulici. Potem si najbrž mislimo, da je ubog, komur v življenju nič ne uspe. Ali pa tisti, ki v uspehih ne najde pravega veselja.

Današnji evangeljski odlomek in Evangeliji na sploh, pa nas izzivajo z drugačno delitvijo na uboge in bogate. Poglejmo na kaj nas Jezus opozarja. V čem vidi Jezus razliko med pismouki in ubogo vdovo? Pismouki, pravi, si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve ... Mnogo bogatih je veliko vrglo. Uboga vdova pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela.

Kljub Jezusovemu natančnemu opisu pismoukov, se naš pogled največkrat ustavi ob razliki, ki je podana v dveh stavkih. Bogati so veliko vrgli, uboga vdova pa je dala vse od svojega uboštva. Tako nastane razlika le v razmerju med tem kaj imamo in koliko damo. Ali se Jezus res ustavlja ob količini podarjenega? Mislim, da ne. Ponuja nam predvsem dva pogleda na uboštvo. Eno je v tem, ki sem ga opisal zgoraj. To je logika tega sveta. V tej luči je uboga vdova vredna pomilovanja in krščanskega spoštovanja, saj je kljub revščini dala vse, kar je imela.

Jezus pozna uboštvo in u-boštvo. Je uboštvo, ki je v bogastvu tega sveta in je u-boštvo, ki ga Jezus blagruje, ker nas vodi k Bogu. Jezus nam ponuja odločitev za uboštvo, ki nas bliža Bogu. Kakšno je to uboštvo? V luči tega sveta je nespamet. Kajti modrost tega sveta zastopajo pismouki, ki si prizadevajo narediti vtis z vsem, kar imajo. Okrog hodijo v dolgih oblačilih, čakajo, da jih bodo ljudje opazili, iščejo svojo ceno s prvimi mesti in pomembnimi stiki. Mar niso to čisto običajni ljudje? Njihova cena je v tem, kar dajo nase in s čimer se lahko postavijo. Seveda se niso mogli postavljati z mobiteli, avtomobili, počitnicami ipd. zato pa so toliko več dali na obleko, na položaj v shodnici in na gostijah. Mar nas ne grabi ves čas ta želja po biti pomemben? Lahko si celo rečemo, da ni tako, a takoj, ko nas drugi kaj opomni, ko nekaj ni v redu, se že čutimo ničvredne. Takoj se zavrtimo v primerjanje, tekmovanje itd. Naša vrednost je v tem, kar imamo in tem, s čemer se lahko postavimo. Tako težko smo preprosto to, kar smo.

Uboga vdova se očitno zaveda svojega uboštva. Ni videti, da bi jo zanimalo, kaj si kdo misli o njej. Ona je to, kar je. In to, kar je, je v celoti božji dar. Tudi to, kar ima, je dar, zato ta dar z veseljem prinaša Bogu, ki ji je vse podaril. Pri njej ni videti, da bi bil prostor za primerjanje, tekmovanje, postavljanje.

Gre za razlikovanje med uboštvom in u-boštvom. Prvo je zgrajeno na zunanjem človeku, drugo na notranjem. Vdova je preprosta žena. Ker je v stiku s svojim stanjem, z notranjim človekom, ji ni potrebno, da bi se postavljala. Dobro ve, da ji nobena zunanja stvar nič ne koristi. Potrebuje jo le toliko, kolikor ji daje možnost za bivanje notranjega človeka.

Pismouk in uboga vdova predstavljata spopad med zunanjim in notranjim človekom. Pismouk je zbežal v zunanji svet in poskrbel za videz. Njegova cena ni v tem, kar je, ampak v tem, kar ima. Prav zato je ves čas ogrožen. Držati mora v rokah vse, kar si je priboril in vedno mora skrbeti, da bo zunanji človek v dobri formi. Uboga vdova stopa vedno globlje v notranji svet. Tam odkriva tako svojo revščino kot bogastvo, srečuje sebe in Boga. V tem notranjem svetu je vse zunanje le sredstvo za življenje notranjega človeka, nikoli pa ni cilj. Zunanji svet notranjega človeka niti ne ogroža, saj je notranji človek samostojen, ker živi v Bogu, je u-bog in ne potrebuje ničesar. V njem je prostor tudi za bližnjega, saj ta ni tekmec, ampak brat ali sestra. Prostor je za hvaležnost, ker je vse božji dar.

Pred nami je torej vprašanje, ali bomo vedno bolj pismouki ali uboga vdova, ali bomo gradili zunanjega ali notranjega človeka. Če hočemo biti podobni pismoukom, bomo vlagali čas in energijo v vse zunanje in bo zmanjkalo za notranje. Če hočemo graditi v sebi notranjega človeka, bomo morali več energije in časa posvečati njemu in odnosu z Bogom, ki je temelj našega bivanja. Izbira je pravzaprav jasna. Mogoče začnimo nanjo odgovarjati s preprosto mislijo: Vzljubimo uboštvo, ki ga Jezus blagruje, in varujmo se uboštva, pred katerim nas svari. 

 

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si