Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi

Prvo vprašanje ob današnjem prazniku je vedno zame, katerega dogodka se spominjamo na ta dan in kaj je njegovo temeljno sporočilo. Res je, da lahko danes govorimo o Mariji na različne načine. Ob tem prazniku, ko so mediji nekoliko bolj pozorni na izjave škofov, lahko spregovorimo tudi o političnih temah. Kljub vsemu ne morem mimo vprašanja, kaj nam želita Bog in Cerkev s tem praznikom sporočiti.

Bog je Marijo izbral za svojo mater, jo obvaroval izvirnega greha, ji zaupal rojstvo in vzgojo svojega sina. Za zvesto služenje jo je nagradil z vnebovzetjem. Kaj nam s tem sporoča? Ko bomo umrli, bo naše telo položeno v grob in bo tam strohnelo. Ko smo pred enim mesecem pokopavali našega ata, sem prvič jasno začutil, da ga ni več v telesu. Torej, da človeka, ki ga položimo v zemljo, ni več tam. Odšel je k Očetu. Telo je prazna lupina, ki jo izročamo zemlji. S pokopom kristjani izražamo spoštovanje do telesa, čeprav telo samo na sebi nima nobene vrednosti več. Človeka je Bog že vzel v nebo, dal mu je poveličano telo, pokop umrlega telesa pa nam govori o spoštovanju do človeka v celoti.

Grob nam pomaga ohranjati spomin in opozarja na dejstvo, da s smrtjo vstajamo v življenje s telesom, in sicer poveličanim. S tem dajemo vzvišeno vrednost telesnemu že tu na zemlji. Spomnimo se, kako je Jezus odgovoril neki ženi, ki se je oglasila iz množice in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (prim. Lk 11,27-28). Ne zanika blagrovanja tega, kar je Marija kot mati doživljala v telesu, s spominjanjem na izpolnjevanje Božje volje pa dodaja novo vrednost.

Bog je Marijo vzel v nebesa, da bi pokazal dvoje. Spominjali se je bomo v duhu, ne na tej ali oni gori, ampak v duhu in resnici. Ona ne bo pokopana, da bi se zbirali ob njenem grobu. Njo jemlje v nebesa, da bi vedno zrli tja, kjer je že poveličana in se veseli božje slave. S tem nam jo vsem še enkrat daje za mater in vsem enako dosegljivo. Na vseh koncih sveta gledamo iz iste razdalje v isto nebo, na kraj njenega poveličanja.

Praznik nam govori tudi o lepoti telesa, ki pa je nam kristjanom precejšnja neznanka. Stoletja smo se bali telesa, spolnosti in bežali pred vsem telesnim. Žal smo soustvarjalci zmede današnjega časa tako v pogledu na spolnost kot odnos kot tudi na spolnost kot identiteto. Devištvo smo poveličevali do te mere, da smo prezirali spolnost. Ustvarili smo ogromno vrzel v naših medsebojnih odnosih. Prepričan sem, da Bog želi tudi z vnebovzetjem pokazati na izredno lepoto in pomen telesa v naših odnosih. Želi, da bi se znali kakor Jezus dotakniti bližnjega. Da bi zmogli resnično z dotikom ozdravljati. Če je žena, ki sem jo omenjal, blagrovala Marijino telo, to ni bilo naključje. In če Jezus tega ni zanikal, nam govori pravzaprav o istem: Telo je nekaj čudovitega, le naučiti se moramo živeti v njem in z njim. Marija je živela tako lepo življenje, da je njeno telo že na zemlji prevzemalo poveličano podobo. Zato jo je Bog vzel v nebesa, ne da bi bila položena v grob.

Ob tem mi prihaja na misel retorično vprašanje, ki se mi v zadnjem času večkrat pojavlja: Ali je bila Marija posvečena ali poročena? Kot posvečena je spočela, kot poročena je rodila. Živela je posvečeno življenje Bogu in čudovito poročenost z Jožefom. Kaj je hotel Bog s tem povedati človeku? Mogoče prav to, o čemer nam govori vnebohod. Naše telo nosi v sebi skrivnostno lepoto božje podobe. Že na zemlji Bog želi, da je njegova podoba. To pa pomeni, da je čudovito tako v materialnem kot v duhovnem pomenu. Kakor Marija, naj bi se veselili svoje poklicanosti v življenje, v telesu, kot moški in ženske. Poklicani smo da svojo posvečenost živimo v poročni lepoti in poročenost v posvečeni čistosti. Eno in drugo nas vabi k izrednemu spoštovanju telesa in globokemu razmisleku, kako to živeti. Naj nam Marija, ki jo danes gledamo povzdignjeno v nebesa, izprosi pravo modrost, veliko mero poguma in resnično čistost.