Čeprav Jezus s temi besedami vabi svoje učence tudi k počitku, samotnega kraja ne omenja kot čas dopusta ali počitnic. Sam se je večkrat umaknil na samoten kraj za molitev, v kateri se je pogovarjal z Očetom. V odnosu z njim je odkrival svoje poslanstvo in spoznaval, kaj mora v danem trenutku storiti. Pogosto je ponoči ali zgodaj zjutraj odhajal na goro, na samoten kraj in tam molil. Po takšni molitvi je tudi izbral dvanajstere. Samoten kraj mu je pomenil čas srečevanja s samim seboj. Spomnimo se, kako je v vrtu Getsemani molil na samem. Očetu je razkrival svoje želje, vedno pa si je prizadeval izpolniti Njegove.
Cerkev je to Jezusovo molitveno držo dobro razumela. O tem nam govori preprost odgovor, ki smo se ga učili pri verouku. Na vprašanje, kdaj naj bi kristjani molil, smo odgovorili:
- zjutraj in zvečer,
- pred jedjo in po jedi,
- pred pomembnimi opravki
- in kadar nas Cerkev vabi k molitvi.
To naj bi bili trenutki tihote, v kateri naj bi se, kakor Jezus, ustavljali ob Nebeškem Očetu in se spraševali, kje smo sami in kaj od nas pričakuje On. Jutranja molitev nas vabi, da dan izročamo Stvarniku in se mu zahvaljujemo za dar življenja. V večerni naj bi pregledali svoj dan in ga spet tudi s kesanjem položili pred dobrega Očeta. Molitev pred jedjo in po jedi nas vabi, da se ustavimo v hvaležnosti za darove, ki smo jih deležni. Pomaga nam, da obilje, v katerem živimo, ne postane samo po sebi umevno. Vse je dar in mi poznamo Darovalca!
Samoten kraj je tudi prostor in čas, kjer pred Boga postavljamo svoje odločitve, odnose, premišljevanje o vsem svojem življenju. Kakor pravi apostol Pavel: V Njem se gibljemo in smo! Naša resnična sreča je odvisna od tega, koliko slišimo Boga v svojem življenju, v sebi in po ljudeh in koliko uspemo izpolniti Očetovo voljo.
Poleg redne molitve, pa je samoten kraj tudi umikanje v samoto k zakramentom. Carlo Acutis, ki smo ga letos spoznavali na oratoriju, je rekel, da je evharistija avtocesta v nebesa. Sveta maša in prejemanje obhajila nam pomagata slediti Bogu. Božja beseda nas usmerja, evharistija pa hrani, da bi zmogli pot, ki jo spoznavamo. Samoten kraj je tudi redna spoved, ki pomeni urejanje življenja skupaj z Bogom.
Čeprav smo mogoče v teh poletnih dneh ob besedni zvezi samoten kraj pomislili na čas umika na dopust, pa je samoten kraj najprej nekaj čisto vsakdanjega. Najti kraj tihote in se srečati s samim seboj in Bogom. Najbrž bomo umik na dopust lahko resnično dobro izkoristili le toliko, kolikor se bomo znali vsak dan umakniti vase, se srečevati s seboj in z Bogom. Zato naj bo Jezusovo povabilo k umiku na samoten kraj, predvsem povabilo, da poživimo svoje vsakodnevno umikanje v tihoto. Naj bodo to res trenutki, ko spoznavamo sebe, Boga in odnose z bližnjimi, da bomo lahko kakor Jezus v prečiščeni drži iz tega umika služili bližnjim.
