n23 Jezus pomaga bolnikom

Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)

Vse prav dela

Kako lepo je slišati besede: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Najbrž si vsak od nas želi vsaj kdaj slišati kaj takega. Včasih bi nam bilo dovolj, da bi vsaj kaj bilo prav, pa bližnjemu ni prav nič prav. Pa se vrnimo k Jezusu. Kako je on prišel do te pohvale? Ob današnjem evangeliju nam je razumljivo. Gluhonememu je odprl ušesa in oči. A spomnimo se samo na preteklo nedeljo, da farizejem ni bilo nič prav. Jezusu so očitali, da si s svojimi učenci ne umiva rok preden sede za mizo, da je s cestninarji in grešniki. Prav tako je bil kamen spotike, ker je kršil sobotni počitek, ko je ozdravljal v soboto. Spotikali so se, da se je pogovarjal s Samarijanko, česar pravoverni judje niso smeli. Dotikal se je mrtvih in gobavcev, kar je bilo nesprejemljivo in nevarno.

Ali so ljudje, ki so Jezusa gledali, pozabili na vse njegove spodrsljaje, da so rekli: vse prav dela? Ali pa je mogoče tisto, kar so mu farizeji in pismouki pogosto očitali, pogoj, da bi v določeni situaciji reagiral prav? Pomislimo, kaj je Jezus v določenih trenutkih storil in kaj ga je pri temo vodilo. Mogoče bomo lažje razumeli, kaj vodi človeka do tega, da dejansko vse prav dela.

Jezus je jedel z javnimi grešniki in cestninarji. Farizeji se nad tem zgražajo. On pa jim pravi, da zdravnika potrebujejo bolni, ne zdravi. Tudi to je slišati v duhu današnjega evangelija: Vse je prav storil, gluhim je dal slišati, torej bolnim prinaša zdravje. Vendar ne, farizeji so hoteli, da se drži pravil, ki le varujejo množico pred pohujšanjem. Če bi se jih Jezus držal, bi bolnim ne prinašal zdravja. Ne bi mogel delati prav!

Jezus se je pogovarjal s Samarijanko, česar pravoverni Judje ne delajo. Nevarno je namreč, da bi navzven dali prav drži Samarijanov, ki so neodgovorno zapravili svojo vero in določene vrednote. Še več, lahko bi se z njimi spoprijateljili in tudi sami padli v zmote. Jezus se tega pravila ne drži in se s Samarijanko zaplete v pogovor. V njem ji pove vse grehe, da je imela že pet mož in da ta, ki ga ima sedaj, ni njen mož itd. Samarijanka je navdušena nad Jezusom, ker ji je povedal vso zgodovino in ga razglaša v duhu današnjega evangelija: vse mi je prav povedal. Zaradi srečanja z Jezusom, ki jo razume, mnogi verujejo vanj.

Neko soboto je v shodnici ozdravil sleporojenega. Ta je ves presrečen, da vidi in brez sramu odgovarja farizejem, ki ga zaslišujejo, kdo ga je ozdravil. Sam je prepričan, da je Jezus prerok, kajti takšna dela so mogoča le z božjo močjo. Farizeji pa mu očitajo, da jih on že ne bo učil, kdo je prerok, saj je ves rojen v grehih.

Kaj torej Jezusa vodi v delovanju? Da bi delal dobro in prav. Njegov namen ni kršiti pravil, ampak pomagati človeku. Kadar so pravila pretesna, jih preprosto presega. Podoben je reševalcu, ki prižge 'opozorilne luči in alarm' ter pelje mimo pravil, tudi skozi rdečo. Vendar Jezus s svojo držo ne rešuje le posameznih primerov. Z njo kaže tudi na nesmiselnost določenih zapovedi oz. njihovo težo. Če ne služijo pravemu namenu, postajajo nesmiselne ali celo škodljive. Vse naj bi nastale v službi Bogu in človeku, pa so mnoge postale nečloveške.

Dobro je, da se v tem času vprašamo, kaj vse počnemo iz golega izpolnjevanja pravil, brez pravega namena. Vrnimo se k začetku. Da bi mogli slišati pohvalo vse je prav storil, bomo morali tvegati tudi grajo. Če nas zapovedi ovirajo, da bi delali dobro, jih moramo preseči z ljubeznijo. Mogoče je tudi epidemija izziv, da bi videli nujnost preseganja omejenih pravil. Mnogi se ozirajo samo še na pogoj PCT in človek ni več pomemben: ne v zdravstvu, ne v šolstvu, niti kje drugje. Ali ni mogoče potrebno spoznanje, da krize še nikoli nismo rešili z zakoni, ampak s človeško zavzetostjo za dobro? Nobena deklaracija ni rešila krize. Kaj ko bi namesto množice novih pravil začeli razmišljati o človečnosti in odgovornosti?

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si