Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

Ljubi bližnjega kakor sebe?

Zapoved ljubezni, ki smo jo slišali, je prva v vrsti zapovedi tako v Stari kot Novi zavezi. Jezus jo dopolnjuje z ljubeznijo do sovražnikov, z usmiljenjem in še čim. Ostaja pa glavna zapoved, kakor v preteklosti. Ob ljubezni do Boga smo se ustavljali že tri pretekle nedelje. Ugotavljali smo, da ni mogoče združiti hoje za Jezusom tj. ljubezni do Boga in navezanosti. Ljubezen do Boga je mogoča, če se znamo odpovedovati sebi in smo pripravljeni služiti. Tudi v hlepenju po prvih mestih ni ljubezni. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Ljubezen do Boga izvira iz jasne zavesti, da je On naše vse in da ga moramo postaviti na prvo mesto. Ubogi berač Bartimaj je to zmogel. Zavedal se svoje revščine in hrepenenj in se z veseljem podal za Jezusom.

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Bog ni gospa za blagajniškim pultom

Pred nami je še eno srečanje med Jezusom in človekom, ki prihaja do njega s svojimi prošnjami oz. željami. Ob teh srečanjih lahko prepoznavamo sami sebe in odkrivamo držo, ki nas Bogu približuje ali pa nas od njega oddaljuje.

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«
Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)

Med vami pa naj ne bo tako …

Današnji evangelij je lepo nadaljevanje evangeljskega odlomka pretekle nedelje. Spomnimo se, kako je mladenič, ki je imel veliko premoženje, pristopil k Jezusu in ga spraševal, kako naj pride v nebeško kraljestvo. Jezus ga je spodbudil k spolnjevanju zapovedi. Mladenič mu je zatrdil, da vse to že dela. Jezus ga je nato povabil, naj proda, kar ima in da ubogim, potem naj hodi za njim. To ga je užalostilo in je odšel, imel je namreč veliko premoženje. Ob tem evangeliju sem razmišljal, da je Jezusova ponudba vedno radikalna. Ne pozna srednje poti. Če hočemo biti kristjani, mora postati On sam naše vodilo in naše vse. To ne velja le za posvečene, ampak je izziv za vse: posvečene in poročene, mlade in stare. 

Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10,17-30)

Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš …

Lik bogatega mladeniča, ki se ne more odpovedati svojemu bogastvu, rad pa bi hodil za Jezusom, smo na splošno razumeli kot povabilo v posvečeno življenje. V spominu mi ostajajo pogovori v zakonskih skupinah, kjer je na prvo žogo prišel odgovor, da se tega pač poročeni ne morejo iti, da ne vedo, kaj bi to lahko zanje pomenilo v vsakdanjem življenju. No, tako smo tudi razvili celoten pogled na posvečeno in zakonsko življenje.

Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, ki ga je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 19,25-27)

Ob praznovanju kvatrnice smo se tokrat tretjič zbrali v molitvi za našo osebno prenovo in prenovo Cerkve na Slovenskem. Naj spomnim, da smo lansko leto razmišljali, kako živeti prenovljeno življenje, kako graditi novo Cerkev. Povabljeni smo bili, da:

• se oklenemo križa,
• osvojimo redno in poglobljeno premišljevanje Božje besede in molitev,
• vzljubimo delo kot služenje in darovanje,
• gradimo žive skupnosti.

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.
In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,27-35)

Križ – prazno znamenje ali pot v življenje

Jezus sprašuje, za koga ga imajo ljudje in kaj pravijo učenci, kdo, da je. Apostol Peter prepozna v Njem Odrešenika. Razume, da je Božji sin in da prihaja kot Kristus, Božji maziljenec, ki bo človeštvu prinesel odrešenje. Na Petrov odgovor Jezus odgovori z razmišljanjem o svojem trpljenju, kar pa Petru nikakor ne gre v račun: če je Božji sin, ne more trpeti. Jezus ga ostro zavrne. Pa ne le zavrne, celo nadaljuje, da trpljenje ni le njegova pot, ampak pot vsakega, ki mu želi slediti. 

Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)

Vse prav dela

Kako lepo je slišati besede: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Najbrž si vsak od nas želi vsaj kdaj slišati kaj takega. Včasih bi nam bilo dovolj, da bi vsaj kaj bilo prav, pa bližnjemu ni prav nič prav. Pa se vrnimo k Jezusu. Kako je on prišel do te pohvale? Ob današnjem evangeliju nam je razumljivo. Gluhonememu je odprl ušesa in oči. A spomnimo se samo na preteklo nedeljo, da farizejem ni bilo nič prav. Jezusu so očitali, da si s svojimi učenci ne umiva rok preden sede za mizo, da je s cestninarji in grešniki. Prav tako je bil kamen spotike, ker je kršil sobotni počitek, ko je ozdravljal v soboto. Spotikali so se, da se je pogovarjal s Samarijanko, česar pravoverni judje niso smeli. Dotikal se je mrtvih in gobavcev, kar je bilo nesprejemljivo in nevarno.

Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8.14-15.21-23)

Njihovo srce je daleč od mene …

Vprašanje, ki ga farizeji naslovijo na Jezusa, je popolnoma logično. Tradicija umivanja rok ima zagotovo pomemben temelj. Navsezadnje smo tudi danes priča takšnemu umivanju. Kamorkoli gremo, si nadenemo masko in razkužimo roke. Mar ni to odgovorno!? Zakaj bi se Jezus in njegovi učenci ne držali pravil, ki so pomagala pri preprečevanju okužb ali zajezitvi epidemije. Mislim, da se vsi lahko najdemo na obeh straneh. Lahko rečemo: saj res, pravil se je potrebno strogo držati, ali pa si rečemo: ah, kaj ta pravila, saj gre tudi brez njih. Bolj zahtevna pa je drža, ki jo prinaša Jezus. Kakšna je in kaj od nas pričakuje? On ne odpravlja pravil starih. Jasno pove, da je prišel postavo dopolniti. S čim? Z ljubeznijo. Takšna drža pa je naporna. Če jo hočemo izpolniti, moramo pogosto preseči ustaljene in varne okvire. Pa jih kristjani res presegamo?

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60-69)

Trda beseda ali hrana za življenje

Današnji evangelij bi bil že četrti, ki govori o istem dogodku, vendar ga je preteklo nedeljo prekinil praznik Marijinega vnebovzetja. Ljudje iščejo Jezusa zaradi kruha, On pa jim govori, da ni prišel, da bi delil kruh, ampak prinašal polno življenje. Poslušalci so na začetku pripravljeni Jezusu prisluhniti. Ko pa začne razlagati, da je on sam kruh življenja, jim ni prav. Godrnjajo, kako je lahko Jezus kruh življenja, če pa poznajo njegove domače in vedo, od kod je. A Jezus ne popusti in pravi: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Judje ugotavljajo: »Trda ta beseda, kdo jo more poslušati« in množično odhajajo.

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi

Prvo vprašanje ob današnjem prazniku je vedno zame, katerega dogodka se spominjamo na ta dan in kaj je njegovo temeljno sporočilo. Res je, da lahko danes govorimo o Mariji na različne načine. Ob tem prazniku, ko so mediji nekoliko bolj pozorni na izjave škofov, lahko spregovorimo tudi o političnih temah. Kljub vsemu ne morem mimo vprašanja, kaj nam želita Bog in Cerkev s tem praznikom sporočiti.