Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)

Spodbuda h konkretnim držam

Preteklo nedeljo je podroben opis časa, v katerem je nastopil Janez Krstnik, opozarjal, da gre za konkretno dogajanje. Odrešenik resnično prihaja in vstopa v naš čas. Da bi se nanj pripravili, naj zravnamo hribe, zapolnimo doline, poravnamo kriva pota in zgladimo, kar je hrapavo. Nič manj konkreten ni Janezov današnji poziv. Tistim, ki ga sprašujejo, kaj naj storijo, zelo jasno naroča:

• kdor ima dve suknji ali živež, naj ga deli s tistim, ki mu tega primanjkuje,
• cestninarje in vojake opozarja naj ne terjajo več, kot jim je naročeno,
• vojakom še pravi, naj bodo zadovoljni s svojo plačo.

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,1-6)

Glas v puščavi

Podroben opis političnega položaja v času, ko je nastopil Janez Krstnik, nam govori, da je prihod Odrešenika, Kralja resnice, konkreten. Ne gre za zanimivo zgodbo, gre za rojstvo Odrešenika, ki prihaja v konkreten čas in prostor ter kliče h konkretnim spremembam v našem življenju. Novorojenega Kralja, ki prihaja, da pričuje za resnico, je mogoče srečati le v resnici. Glas v puščavi je jasen. Pripravite Gospodovo pot:

• dolina naj se napolni,
• hrib naj se zniža,
• kriva pota, naj se zravnajo,
• hrapava pot naj bo gladka.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25-28.34-36)

Čujte in vsak čas molíte

Čas v katerega smo stopili, je čas pričakovanja. Vrhunec doseže s prepevanjem odpeva Kralja, ki prihaja, pridite molimo ter z božično nočjo, v kateri se spominjamo, kako je Bog sam stopil na Zemljo. Evangelij govori o koncu sveta in pričakovanju drugega Jezusovega prihoda. Mislim, da nas to ne gane tako, kot je vznemirjalo Jude. Zakaj? Kljub tem ali onim težavam na splošno nismo v takšni stiski, da bi ne bilo 'za zdržat'. Na nek način nam kljub epidemiji gre dobro. Kako naj bomo kot celotno občestvo v živem pričakovanju Odrešenika?

Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33-37)

Jezus, kralj v resnici

V današnjem evangeliju bi Pilat po vsej sili rad slišal, da je Jezus kralj. Jezus pa vztraja pri tem, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da prihaja zaradi resnice. Tako postavlja pred nas pravzaprav izbiro: biti kralj ali pričevati za resnico. Kako to, da si to dvoje nasprotuje? Najbrž Jezus s svojo držo opozarja na to, kako Pilat razume svoje kraljevanje. Spomnimo se, da piše v evangeliju, da sta tisti dan, ko sta obsodila Jezusa, Herod in Pilat postala prijatelja. V tej luči lahko razumemo, da jima kraljevati pomeni imeti korist. Tako se pred nami izrišeta dve logiki: logika tega sveta in logika božjega kraljestva, logika koristi in logika resnice.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)

Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe.

Ustavil sem se pri misli: »V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále.« in nadaljevanju: »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« V Svetem pismu najtežje razumem prerokbe. Tam se mi ustavi, ker ne razumem ne kdaj, ne kako se bo zgodilo tisto, o čemer govorita prerok ali Kristus. Ko pa gledam Evangelij kot celoto, lahko razumem, da nas Jezus vedno spodbuja k hoji za njim. Ne gre za vprašanje posameznih dogodkov ali dejanj, ampak za pripravljenost biti ves čas na poti osebne rasti in spreobračanja. V tej luči se ob Jezusovih besedah o koncu sveta sprašujem, kaj mi koristi, če zadnji trenutek izvem, da se svet ruši. Jezus pravi, naj presojamo duhovni svet tako kot znamo opazovati naravo in materialni svet. O čem torej govori?

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)

Biti ubog ali u-Bog, graditi zunanjega ali notranjega človeka

Te dni sem bil s strani verskega časopisa povabljen, da odgovorim na anketno vprašanje, ki se glasi: Kdo so ubogi v vaših očeh? Zdi se, da gre za obrabljeno frazo, saj nam je odgovor že poznan. Verjetno najprej pomislimo na materialno revščino, ki je je, hvala Bogu, v Sloveniji v primerjavi s svetom malo. To so prvi ubogi v naših očeh. Tisti, ki nimajo dovolj sredstev za dostojno preživljanje. Ker živimo v sorazmerno bogati družbi, je dostojno preživljanje povezano z mnogimi stvarmi od hrane in obleke, do dostopa do interneta itd. Drugo uboštvo, ki ga najbrž pričakujemo kot odgovor, so različne oblike zasvojenosti. Ubogi so odvisniki od različnih substanc, še posebej tisti, ki pristanejo na ulici. Potem si najbrž mislimo, da je ubog, komur v življenju nič ne uspe. Ali pa tisti, ki v uspehih ne najde pravega veselja.

Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

Ljubi bližnjega kakor sebe?

Zapoved ljubezni, ki smo jo slišali, je prva v vrsti zapovedi tako v Stari kot Novi zavezi. Jezus jo dopolnjuje z ljubeznijo do sovražnikov, z usmiljenjem in še čim. Ostaja pa glavna zapoved, kakor v preteklosti. Ob ljubezni do Boga smo se ustavljali že tri pretekle nedelje. Ugotavljali smo, da ni mogoče združiti hoje za Jezusom tj. ljubezni do Boga in navezanosti. Ljubezen do Boga je mogoča, če se znamo odpovedovati sebi in smo pripravljeni služiti. Tudi v hlepenju po prvih mestih ni ljubezni. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Ljubezen do Boga izvira iz jasne zavesti, da je On naše vse in da ga moramo postaviti na prvo mesto. Ubogi berač Bartimaj je to zmogel. Zavedal se svoje revščine in hrepenenj in se z veseljem podal za Jezusom.

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Bog ni gospa za blagajniškim pultom

Pred nami je še eno srečanje med Jezusom in človekom, ki prihaja do njega s svojimi prošnjami oz. željami. Ob teh srečanjih lahko prepoznavamo sami sebe in odkrivamo držo, ki nas Bogu približuje ali pa nas od njega oddaljuje.

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«
Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)

Med vami pa naj ne bo tako …

Današnji evangelij je lepo nadaljevanje evangeljskega odlomka pretekle nedelje. Spomnimo se, kako je mladenič, ki je imel veliko premoženje, pristopil k Jezusu in ga spraševal, kako naj pride v nebeško kraljestvo. Jezus ga je spodbudil k spolnjevanju zapovedi. Mladenič mu je zatrdil, da vse to že dela. Jezus ga je nato povabil, naj proda, kar ima in da ubogim, potem naj hodi za njim. To ga je užalostilo in je odšel, imel je namreč veliko premoženje. Ob tem evangeliju sem razmišljal, da je Jezusova ponudba vedno radikalna. Ne pozna srednje poti. Če hočemo biti kristjani, mora postati On sam naše vodilo in naše vse. To ne velja le za posvečene, ampak je izziv za vse: posvečene in poročene, mlade in stare. 

Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10,17-30)

Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš …

Lik bogatega mladeniča, ki se ne more odpovedati svojemu bogastvu, rad pa bi hodil za Jezusom, smo na splošno razumeli kot povabilo v posvečeno življenje. V spominu mi ostajajo pogovori v zakonskih skupinah, kjer je na prvo žogo prišel odgovor, da se tega pač poročeni ne morejo iti, da ne vedo, kaj bi to lahko zanje pomenilo v vsakdanjem življenju. No, tako smo tudi razvili celoten pogled na posvečeno in zakonsko življenje.