Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)

Spodbuda h konkretnim držam

Preteklo nedeljo je podroben opis časa, v katerem je nastopil Janez Krstnik, opozarjal, da gre za konkretno dogajanje. Odrešenik resnično prihaja in vstopa v naš čas. Da bi se nanj pripravili, naj zravnamo hribe, zapolnimo doline, poravnamo kriva pota in zgladimo, kar je hrapavo. Nič manj konkreten ni Janezov današnji poziv. Tistim, ki ga sprašujejo, kaj naj storijo, zelo jasno naroča:

• kdor ima dve suknji ali živež, naj ga deli s tistim, ki mu tega primanjkuje,
• cestninarje in vojake opozarja naj ne terjajo več, kot jim je naročeno,
• vojakom še pravi, naj bodo zadovoljni s svojo plačo.

Pred nami je spet zelo preprosto povabilo. Nič izrednega. Najbrž bi raje videli, da so zahteve bolj visokoleteče. A Janez Krstnik želi biti blizu vsakemu človeku in Odrešeniku, ki prihaja, zato nas vabi k preprostim stvarem. Če poenostavimo zgornje trditve lahko rečemo takole:

• vsak naj misli na sočloveka ob sebi in svoje življenje deli z njim,
• vsak naj bo pozoren, da ne zlorablja svojega položaja,
• vsak naj bo zadovoljen s tem, kar ima.

Ustavimo se ob posamičnih spodbudah. Prvo Janezovo povabilo nas vabi, da se vsak dan vprašamo: Ali svoje življenje delimo z bližnjimi ali živimo drug mimo drugega? Biti kristjan zagotovo pomeni, da smo med seboj bratje in sestre, vedno pozorni na bližnjega. Gotovo Bog od nas ne pričakuje, da damo polovico svojega premoženja, vsekakor pa bližnji zasluži enako mero ljubezni kot jo imamo do sebe. Saj vemo, kako pravi zapoved: Ljubi bližnjega kakor sebe. Torej naj bo bližnji ves čas v naši zavesti. Najprej lahko to rečemo za družinsko življenje. Možje in žene, živite s svojimi sozakonci scela. Ne le drug ob drugem, ampak drug z drugim in za drugega. Otroci ne smejo biti breme, ampak veselje. Za veselje do bližnjega se moremo vedno truditi. Tudi v obratni smeri – otroci do svojih staršev in med seboj.

Deliti suknji in živež zagotovo pomeni deliti življenje, imeti bližnjega v zavesti in v resnici živeti z njim. Drugi ni ne bodi ga treba, niti predmet tvojih želja. Vedno je vreden ljubezni, ker je božja podoba. Polnega življenja ni mogoče živeti mimo bližnjega. Nenazadnje bomo samo v njem in po njem srečali Odrešenika.

V drugi spodbudi Janez Krstnik opozarja cestninarje in vojake, naj ne zlorabljajo svojega položaja. To velja tudi za nas, kjerkoli že smo. Tudi to se začne najprej v družini. Kako hitro lahko izrabimo položaj starejšega in predpostavljenega. Hitro rečemo: »Tako mora biti in konec.« Pogosto žal ne gre za iskanje resnice, ampak za uveljavljanje svojega prav. Nič lažje ni zlorabljati svojega podrejenega položaja. Že kot otroci lahko le izvajamo, ne da bi razmišljali in hkrati nam je lahko vse krivica. Vse to potem nadaljujemo v službah, skupnostih in zakonskem življenju. Če tako živimo, ne bomo srečali Odrešenika, ki prinaša novo zahtevnost življenja in nas ne pusti dremati niti 'visoko' niti 'nizko'.

Tu je potem še tretje povabilo. Bodimo veseli tega, kar imamo in ne glejmo vedno na tisto, česar nimamo. Jezus ne tarna nad življenjem. Če ga želimo srečati, ga bomo srečali v preprostih stvareh, ki so nam podarjene. On ne prihaja z ognjem in mečem, ampak kot pravi prerok Izaija v tihem lahnem vetriču. Če se bomo kljub mnogim težkim stvarem v življenju znali veseliti tega, kar imamo in biti s tem zadovoljni, bomo v tem mogli srečati novorojenega Kralja.

Božič se nam približuje. Potrudimo se torej vzeti Janeza Krstnika za res. Naj življenja ne živimo le zase, ampak z bližnjimi; ne zlorabljajmo svojega položaja – ne podrejenega ne nadrejenega; in bodimo hvaležni za to, kar imamo. V tem bomo mogli srečati Odrešenika, ki prihaja.