Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20)

Hodi za menoj!

Sledimo torej Božji besedi, ki se je rodila med nami in želi zaživeti v nas. Ugotavljali smo že, da ta Beseda, po kateri sicer vse nastaja, na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Najprej nas je povabila, da se ustavimo pri sebi in slišimo, kako se nas Bog veseli in kako se lahko veselimo sami sebe. Potem nas je povabila na svoj dom. Ugotavljali smo, da v tem domu na zunaj ni kaj videti. Našli pa smo mir ob Jezusu in Mariji, ki se znata umiriti v vsakodnevnih skrbeh in v tem, da znata biti pozorna do bližnjega. Spet nič izrednega. Gre za preprosto veselje nad seboj, vsakdanjim delom in v odprtosti za bližnjega.

Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)

Učitelj, kje stanuješ?

Nadaljujemo razmišljanje o delovanju Božje besede. Preteklo nedeljo smo zaključili z besedami: Naša veličina je v tem, da Oče izgovarja nad nami besede: Moji ljubljeni sinovi in hčere ste. To naj nam zadošča! Tako pri delu, kot v odnosih. Vodilo so nam lahko darovi treh kraljev: zlato, kadilo in mira. Iskati božjo veličino v zavesti svoje krhkosti, grešnosti in ranljivosti.

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)

Skrivnost božje veličine

Od pretekle nedelje naprej me je vodila misel, da bi lahko naša razmišljanja v naslednjih nedeljah imela za rdečo nit: kako po besedi vse nastaja. To naj bi bilo logično nadaljevanje, ko se z nedeljo Jezusovega krsta božični čas umika in se začenja čas Jezusovega delovanja. A seveda, eno je moja zamisel, drugo pa k čemu nas dejansko vodi božja beseda. Ostati ji moramo zvesti, saj je ona, ki vodi naše zamisli.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Vse je nastalo po njej 

Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga ustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi. Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!

Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Biti, ljubiti, častiti

Na praznik Svete družine nam evangeljski odlomek na prvi pogled ne nudi namiga, kaj naj bo družina. Pred nami se vrstijo posamezniki, ki stopajo pred Boga in drug pred drugega. Kaj naj iz tega potegnemo za življenje v naših družinah in skupnostih? Pomislil sem, da si bomo v teh dneh voščili srečno novo leto. O kakšni sreči govorimo, kakšno srečo sanjamo, kakšno srečo ustvarjamo? Nagovarja me misel jezuita in misleca p. Teilharda de Chardina. Mislim, da je lahko tudi osnova za razmislek o tem, kakšne naj bodo naše družine in skupnosti.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Luč ali tema, svatba ali sivi vsakdan?

Od otroških let naprej se mi je zdela misel o izbiri med lučjo in temo nemogoča. Kaj!? Nemogoče se zdi, da bi luči ne sprejeli. Ni mogoče, da bi raje ostajali v temi. Počasi lahko ugotavljamo, da to ni tako preprosto in da smo dejansko vedno pred izbiro. Ob pogledu na jaslice nam postaja razumljivo, da je v nas vedno spopad: ali sprejmemo povabilo na svatbo ali ne.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)

Koga poslušaš?

»Čujte,« torej ne pomeni biti v strahu, kdaj pride Odrešenik. Pomeni biti čuječ, kdo in kaj nam prinaša pravi mir, veselje in svobodo. Če smo prejšnjo nedeljo razmišljali, da je pomembno, da znamo prav gledati na družbo, ki nas obdaja, da nas ta ne dela slepe za Novorojenega kralja, pa nas zgornji evangeljski odlomek vabi, da se vprašamo, kako sprejemamo ljudi okrog sebe.

Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«

Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Čuječa za neskončna hrepenenja sreča konkretnega Boga

Prišli smo do četrte adventne nedelje. Evangeljski odlomek opisuje dogodek, ki nas je pravzaprav popeljal v adventni čas in razmišljanje o čuječnosti. Zdi se, da čuječnost do Boga zahteva razmislek o vsem, kar smo premišljevali v adventu do danes. Lahko bi rekli, da so v ozadju hrepenenja po miru, veselju in svobodi, s čemer smo advent začeli. Poglejmo Marijin odziv na angelovo oznanjene v tej luči. Ali bo srečanje z Bogom Mariji vzelo vse to? Marija se vznemiri in prestraši. Ne razume, zato sprašuje. Bog upošteva njene strahove, njen nemir in omejenost. Potolaži jo, spodbudi in ji pojasni. Marija že ves čas očitno išče globok mir, pristno veselje in svobodo, zato nimam težav. Takoj ko razume, kaj Bog od nje pričakuje, ji je jasno, da je to prava pot zanjo. Pogumno in z veseljem sprejme božji načrt.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«(Mr 13,33-37)

10% čuječi, 10% svobodni

Pred tremi leti sem začel razmišljanje ob evangeliju, ki smo ga slišali, z odlomkom iz knjige Skrivnost vztrajanja v ljubezni, duhovnega pisatelja Johna Powella. Takole pravi: »Bistvena žalost naše človeške družine je v tem, da zelo malo ljudi začne uresničevati svojo polno zmogljivost. Sprejemam oceno teoretikov, da povprečen človek izrabi le 10% svojih potencialov. Vidi le 10% lepote sveta okoli sebe. Sliši le 10% glasbe in poezije vesolja. Duha le desetino vonjav na svetu in okusi le desetino slasti življenja. Samo 10% je odprt za svoja čustva, nežnost, čudenje in spoštovanje. Njegov um zajema le droben del misli, razmišljanj in razumevanja od tega, kolikor je zmožen. Njegovo srce le 10% živi v ljubezni. Umrl bo, ne da bi kdaj resnično živel in resnično ljubil. Zame je to najstrašnejša od vseh možnosti. Res ne bi hotel misliti, da bi ti ali jaz morda umrla, ne da bi resnično živela in resnično ljubila.« (Powell, 10-11)

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli …

Prilika o vinogradniku in viničarjih je vsaj načeloma zelo jasna. Vinogradnik je temeljito poskrbel za vinograd. Očitno ga je zasadil, potem pa obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Torej je bil odgovoren v celoti za to, da bo vinograd prinašal sadove, od katerih bodo lahko živeli tisti, ki bodo delali na njem, hkrati pa bo dajal delež tudi njemu. Seveda vinograd sam ne bo prinašal sadov, če ga ne bodo obdelovali, obrali in grozdje stisnili. Potrebno bo trdo delo. In potem je tu še stolp, ki ga ne potrebujejo viničarji ne za trgatev, ne za stiskanje. Potrebno je misliti na prihodnost. Vino je potrebno shraniti, in temu je namenjen stolp. Služi pa tudi varovanju. S stolpa je bilo mogoče stražiti posestvo.