Videti je, da so tudi Jezusovi učenci in vsi, ki so se družili z njim, podlegali istemu nemiru. Kot da se ne morejo ustaviti. Zanimiva je Simonova tašča. Ko je Jezus vstopil v njeno hišo, jo je našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je ozdravi, je vstala in jim stregla. Kako to, da po bolezni ni počivala?!Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek. Potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Jezusa so iskali, da bi ga pripeljali nazaj v isti kraj. On pa je odhajal drugam, da bi oznanjal in izganjal.
Jezusa so najbrž čudeži in srečanja z ljudmi utrujali. Še ta teden smo brali o tem, kako je pri ozdravljenju šla moč iz njega in je zaznal, da se ga je v množici dotaknila žena, ki je ozdravela. Kljub temu se zdi, da ni zgubljal časa za počitek. Ali je pred nami tipičen lik medijsko iskanega človeka? Človeka, ki ga lovijo v kamere, ki ga množica hoče srečati in poslušati, on sam pa nima časa zase in za svojo družino? Ali naj rečemo, da je to pač Jezus, ki je imel na voljo samo tri leta življenja, da na zemlji zgradi Cerkev? Ali pa v njegovem delovanju lahko najdemo globlji zgled?
Na prvi pogled, bi lahko pred seboj res videli človeka, ki bo pregorel od dela in pozornosti javnosti. Vendar če pozorno pogledamo, je pred nami človek poln notranjega miru in moči, poln ustvarjalnega nemira in popolne umirjenosti. Če smo pozorni vidimo, da pride v Simonovo hišo utrujen od dela v shodnici. Ker je Simonova tašča bolna, jo ozdravi, vendar takoj sede in se pusti postreči. Lahko si predstavljamo miren klepet in pogovor o narejenem delu, o vsakdanjih stvareh, klepet, kosi z učenci deli vsakdanje veselje in skrbi.
Ko pride večer, ga spet čaka delo. Vendar si potem vzame čas za počitek. Noč izkoristi za spanje! Ne bdi pozno v noč, gre spat! A tudi poležava ne. Zgodaj zjutraj je vstal in šel v samoto molit. In ko se je zdanilo, so ga našli učenci. On pa je že bil pripravljen za nov dan in novo delo.
Če se ustavimo v pogledu na Jezusa, lahko vidimo, kako je v sebi miren, kako ostaja njegova zavest jasna. Prišel je, da izpolni Očetovo voljo. To je njegova hrana, njegova izpolnitev. V njem ni nemira, ki bi ga razjedal, ni nepotrebnega hitenja. Tudi nobenega postavljanja ni. Njegovo delo jo služenje. Ne potrebuje pohvale in priznanj. Z veseljem streže in se tudi pusti postreči. Vse je v pravem ravnotežju. Kako to? Ali je to sploh mogoče doseči?
Skrivnost tiči v dolgi in skrbni pripravi na delovanje. Pripravi, v kateri je dozorelo tisto, o čemer smo razmišljali, da želi v nas ustvarjati Beseda:
- Odkrivati veselje v tem, da nas Oče ljubi – zato delo ni iskanje lastne cene!
- Se umiriti v sebi in v tihem vsakdanjem delu najti mir – zato delo ni beg pred seboj!
- Spoznati pravo vrednost odnosov in življenja – zato drugi ni tekmec in garanje ni krivica!
- Spoznati veličino Božje resnice in njeno moč – zato ni potrebe po obvladovanju in postavljanju!
Jezus, ki v trdem in tihem delu ter molitvi zori za oznanjevanje, se zato se ne izgublja in ne bo pregorel. Ne izgublja sebe ne pri delu, ne ko streže, niti ko je postrežen. Ne bo ga pokvarila slava, ko ga išče množica, niti ga ne bo strlo nasprotovanje vodilne srenje. Izpolnjuje Očetovo voljo. Navdaja ga ustvarjalni nemir, da bi storil tisto, kar Oče hoče. Zna počivati in delati, streči in biti postrežen, klepetati in se umakniti v samoto k molitvi. To je sad besede, ki želi ustvariti v nas: Polno žive ljudi!
