V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)
Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga ustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi. Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!
Da bi pripravili prostor Besedi, smo se ves adventi čas ustavljali ob čuječnosti. Božič smo razumeli kot Božje povabilo na svatbo in sedaj je čas, da svatbo ustvarjamo. Novoletni dan nas je povabil, da na pot vzamemo Marijo, ki je vse besede ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Vsi ti dogodki nas torej vabijo, da se vprašamo:
V Mariji je bila beseda najbolj rodovitna, zato je najbolje, da se ob njej vprašamo, kako je po besedi v njej in po njej vse nastalo. V njej je dejansko postala meso, zaživela in prišla na svet. To je bilo sad božje milosti in njene čuječnosti. Bila je čuječa na notranje vzgibe. Znala si je slediti. Prepoznavala je svoje strahove, hrepenenja in želje. Uravnavala jih je ob Bogu, ki ga je skrbno poslušala. Zato je mogla razumeti angela, ki ji je rekel: Ne boj se, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je rodila, in sicer ko je bila že zelo v letih. Presegala je vse ozire in se ni bala, kaj bodo rekli ljudje. Gledala je v prihodnost in zaupala Bogu.
Besedo je razumela kot povabilo na svatbo življenja. Ni dvomila v božji načrt. Kako je to zmogla, kaj je delala vse življenje, da je imela beseda v njej takšno moč? Luka zelo preprosto nekajkrat pove, kako se je Marija odzvala na božje sporočilo oz. na dogodke v svojem življenju. Poudari, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Ohraniti in premišljevati besedo je temeljno, da bi tudi danes Bog lahko ustvarjal svet. Pomislimo, kaj vse je potrebno, da bi to uresničevali. Kaj pomeni ohraniti in kaj premišljevati?
Ohraniti:
Premišljevati:
Po besedi, ki jo ohranimo in premišljujemo, je torej vse nastalo. Vprašanje je le, ali jo bomo vzeli zares, jo ohranili in premišljevali, ne kot opazovalci, temveč kot božji sodelavci!
