Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)

Učitelj, kje stanuješ?

Nadaljujemo razmišljanje o delovanju Božje besede. Preteklo nedeljo smo zaključili z besedami: Naša veličina je v tem, da Oče izgovarja nad nami besede: Moji ljubljeni sinovi in hčere ste. To naj nam zadošča! Tako pri delu, kot v odnosih. Vodilo so nam lahko darovi treh kraljev: zlato, kadilo in mira. Iskati božjo veličino v zavesti svoje krhkosti, grešnosti in ranljivosti.

Kot da se Bogu resnično nikamor ne mudi, danes pred nas postavlja Božja beseda počasno nadaljevanje odlomka pretekle nedelje. Od besed: »Glejte, Jagnje Božje!«, prehajamo k besedam: »Učitelj, kje stanuješ?« Od tega, da smo ljubljeni sinovi, do tega, da bivamo kot takšni, da ustvarjamo dom in vanj sprejemamo bližnje. Pa poglejmo kakšen dom ustvarjamo oz. najprej, kakšen dom je ustvarjal Jezus.

Jezus sam zase pravi enemu izmed učencev, ki želijo hoditi za njim: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Mt 8,20). O tridesetih letih bivanja v nazareškem domu ne vemo skoraj ničesar. Živel je tiho življenje v tesarski oz. mizarski delavnici svojega krušnega očeta. Bil pokoren svojima staršema in se v tišini pripravljal na kratko obdobje delovanja. Kasneje je kot popotni pridigar bival pri prijateljih, ki so ga sprejeli k sebi. Najbrž zato pravi, da nima, kamor bi glavo naslonil.

Ali sta učenca, ki sta ga spraševala, prišla v dom v Nazaretu, kjer je živel? Najbrž. Torej sta bila gosta pri Mariji. Spomnimo se, kako je bilo v Lazarjevi hiši, kjer je Marta hitela s postrežbo, in jo je Jezus pokaral, naj se umiri. Lahko si predstavljamo, da njegova mati Marija, ni norela po hiši gor in dol, da bi pripravila najboljše kosilo. Najbrž je najprej v miru sedla k gostoma in z njima skupaj z Jezusom pokramljala (čeprav to za ženske takrat ni bilo v navadi). Jezus je najbrž govoril o preprostih vsakdanjih skrbeh in o upanju Izraela.

Mislim si, da je z veseljem pokazal tudi kaj dela. Težko si predstavljam, da bi skoraj trideset let dela ne bilo pomemben del njegovega doma. Trideset let v delavnici najbrž ni dremal od dolgočasja, ampak ustvarjal. Delal s srcem in se veselil, kaj nastaja pod njegovimi rokami in kaj prihaja iz njegovih rok.

Če je prvo, kar naj bi naredila Božja beseda v nas, kot smo razmišljali preteklo nedeljo, da zaupamo Bogu, ki nad nami izreka: Ti si moj ljubljeni sin/moja ljubljena hči, veselim se te, pa je nadaljevanje v ustvarjanju doma. Kaj so temeljni kamni Jezusovega doma in kaj našega? V evangeliju najdemo pravzaprav le dva na videz skromna temelja: tihota in delo.

Tiho življenje je prva naloga Božje besede v nas. V knjigi Moč tihote, Proti diktaturi hrupa, v pogovoru s kardinalom Robertom Sarahom lahko preberemo tole: Tihota vsakdanjega življenja je nepogrešljivi pogoj za bivanje z drugimi. … je pogoj za to, da se vživimo v drugega človeka, in nujnost za razumevanje samega sebe. Brez tihote ni ne počitka, ne vedrine in ne notranjega življenja. … V hrupu vsakdana je vedno gibanje, ki se zbudi v človeku. Hrup ni nikoli miren in ne vodi k razumevanju drugega. Kako prav je imel Pascal, ko je v Mislih zapisal: »Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.« (str. 40-41)

Drugi temeljni kamen domaje veselje nad preprostim vsakdanjim delom in opravili. Biti preprosto vesel, da lahko ustvarjaš dom, da ga gradiš s preprostimi dejanji.

Verjetno smo od Božje besede pričakovali več, mogočeda nas bo gnala na konec sveta, da vsem povemo, da smo kristjani, da se je Jezus rodil in nas odrešil. No, Božja beseda te nedelje nas vabi, da smo preprosto v veselju svojih domov, tam kjer bivamo. V miru sami s seboj. Da se v veselju srečujemo z drugimi in se veselimo svojih vsakdanjih del in nalog.

Pomislimo ali v naših domovih vlada razpoloženje, ki bo gostu navdihnilo misel: Tu bi rad ostal. To bo najboljše oznanilo božične skrivnosti.