Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13-25)

Križ (ne)koristi in preroštva

Današnji odlomek opisuje enega najbolj slikovitih prizorov v Jezusovem življenju. Lahko si predstavljamo, kako zelo človeško je zgledalo to izganjanje trgovcev in menjalcev iz templja s preprostim bičem. Zaradi neverjetne notranje moči, je prizor zbujal strahospoštovanje. Jezus se ne meni za nikogar, vendar je čutiti, da gre za božjo moč, ne za človeško jezo. Slednje poznamo marsikje. Ta prizor bi se lahko zgodil v našem dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani. Ko se nekomu popolnoma 'utrga', je prizor podoben. A Jezusu se ni 'strgalo', ni se spozabil, kaj dela, je pa res, da je pozabil nase. Ni ga razjedalo sovraštvo, ne samovolja, ampak gorečnost za Očetovo hišo, za tempelj. Tako zelo si je želel, da bi ljudje videli lepoto odnosa z Očetom in  čutili Njegovo ljubezen. V tej gorečnosti je zagotovo čisto zavestno spletel bič in razgnal prodajalce in menjalce. Ni se menil za to, kaj temu sledi. Vedel je, da s tem izgublja vsako priložnost, da bi še bil sogovornik s farizeji in pismouki. Vedel je, da se s tem dejanjem poslavlja od duhovniške srenje, ki ga bo poskušala le še ujeti v besedi. Kakor njegov predhodnik Janez Krstnik je postal za ta svet nevaren in nepredvidljiv. Zapravil je vsako možnost, da bi 'normalno' vplival na razmere na judovski verski sceni.

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)

Križ prepuščanja in križ poti

Samo ena je Jezusova zmaga, zmaga križa, tako smo zaključili preteklo nedeljo razmišljanje o postu. Mi pa bi imeli drugačne zmage. Zmage naših uspehov, pa četudi tako pobožne kot so zmage našega posta. Vse to je lepo, a post je vedno namenjen hoji za Jezusom. Iti je potrebno za njim, kakor učenci, iz doline na goro, z gore nazaj v dolino. Zanimivo, kako bi Peter, takrat, ko ne ve, kaj govori, tj. ko govori tisto, kar ga vedno žene, postavil šotore na gori. Kjer je postalo za hip lepo, bi se utaboril. Zanimiva je tudi simbolika šotorov. Zamislimo si, da bi radi trenutek večnosti, postavili v šotor, ki je najbolj minljiv. Peter ima doma hišo, a najlepše in najboljše bi v naglici postavil kar v šotor.

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)

Puščava, zveri, angeli

Zanimiv prostor si je izbral Jezus za začetek javnega delovanja. Puščava, zveri, angeli. V daljavi glas o zadnjem izmed prerokov, ki je pristal v zaporu. Zakaj tako? Puščava, simbol smrti, če smo nekoliko bolj optimistični simbol tišine. A nam sam odlomek ne dopušča posebnega optimizma. Jezus je bival med zvermi. Torej je že pravo poimenovanje puščave – kraj smrti. A ta kraj smrti od zgoraj spreminjajo angeli v nov začetek. Razpetost! Zveri in angeli.

Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

Zlorabljena dobrota – križ, ki te približa Jezusu

Za nami je dober mesec razmišljanja, kako v nas živi Božja beseda in kaj želi ustvariti. Ko Beseda deluje, je mogoče najti mir in v miru z Njo tudi ustvarjati. Videli smo, kako Jezus poln notranjega miru ozdravlja, izganja in oznanja. Živi odnos z Očetom in iz njega črpa mir.

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. Mr 1,29-39

Ustvarjalni nemir ali deloholizem

Današnji evangeljski odlomek v meni ustvarja vtis ustvarjalnega nemira in življenja. Ob naglici, v kateri živijo Jezus in njegovi učenci, se na prvi pogled sicer zdi, da so podlegli množici in medijski pozornosti. Dogajanje spominja na besede v Markovem evangeliju, ko pravi: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,20-21).

V Kafarnáumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici v Galileji. (Mr 1,21-28)

Nov nauk z oblastjo, nauk ponižnosti in resnice

Od božiča sem torej razmišljamo o Besedi, po kateri vse nastaja. Kaj nastaja po njej, kaj smo doslej ugotovili? Ponovimo, saj gre za željo, da to prenesemo v življenje. Najprej nas je presenetilo, da Beseda, po kateri sicer vse nastaja, na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Namesto v oznanjevanje, nas je najprej povabila, da se ustavimo pri sebi, da bi slišali, kako se nas Bog veseli, da bi bili veseli samih sebe. Potem nas je povabila na svoj dom, da bi se tudi mi znali umiriti v vsakodnevnih skrbeh in prisluhniti bližnjemu.

Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20)

Hodi za menoj!

Sledimo torej Božji besedi, ki se je rodila med nami in želi zaživeti v nas. Ugotavljali smo že, da ta Beseda, po kateri sicer vse nastaja, na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Najprej nas je povabila, da se ustavimo pri sebi in slišimo, kako se nas Bog veseli in kako se lahko veselimo sami sebe. Potem nas je povabila na svoj dom. Ugotavljali smo, da v tem domu na zunaj ni kaj videti. Našli pa smo mir ob Jezusu in Mariji, ki se znata umiriti v vsakodnevnih skrbeh in v tem, da znata biti pozorna do bližnjega. Spet nič izrednega. Gre za preprosto veselje nad seboj, vsakdanjim delom in v odprtosti za bližnjega.

Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)

Učitelj, kje stanuješ?

Nadaljujemo razmišljanje o delovanju Božje besede. Preteklo nedeljo smo zaključili z besedami: Naša veličina je v tem, da Oče izgovarja nad nami besede: Moji ljubljeni sinovi in hčere ste. To naj nam zadošča! Tako pri delu, kot v odnosih. Vodilo so nam lahko darovi treh kraljev: zlato, kadilo in mira. Iskati božjo veličino v zavesti svoje krhkosti, grešnosti in ranljivosti.

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)

Skrivnost božje veličine

Od pretekle nedelje naprej me je vodila misel, da bi lahko naša razmišljanja v naslednjih nedeljah imela za rdečo nit: kako po besedi vse nastaja. To naj bi bilo logično nadaljevanje, ko se z nedeljo Jezusovega krsta božični čas umika in se začenja čas Jezusovega delovanja. A seveda, eno je moja zamisel, drugo pa k čemu nas dejansko vodi božja beseda. Ostati ji moramo zvesti, saj je ona, ki vodi naše zamisli.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Vse je nastalo po njej 

Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga ustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi. Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!