V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,1-6)
Podroben opis političnega položaja v času, ko je nastopil Janez Krstnik, nam govori, da je prihod Odrešenika, Kralja resnice, konkreten. Ne gre za zanimivo zgodbo, gre za rojstvo Odrešenika, ki prihaja v konkreten čas in prostor ter kliče h konkretnim spremembam v našem življenju. Novorojenega Kralja, ki prihaja, da pričuje za resnico, je mogoče srečati le v resnici. Glas v puščavi je jasen. Pripravite Gospodovo pot:
Kaj to pomeni? Kako naj se pripravimo na Gospodov prihod? Mogoče nam bo lažje, če pomislimo, kako so ljudje dejansko sprejemali Odrešenika. Najbrž se pred nami izrišeta dve skupini ljudi: tisti, ki so imeli vsega dovolj in niso po ničemer več spraševali. Hoteli so imeti le svoj mir in udobje. Jezus govori o bogatašu, ki bo težje stopil skozi šivankino uho kakor velblod. Na drugi strani so tisti, ki priznavajo, da jim kaj manjka, da potrebujejo pomoč. Spomnimo se na javne grešnike, bolne, gobave, obsedene, cestninarje, ribiče, ki so si želeli nečesa boljšega itd.
Da bi slišali Janezov glas je torej najprej nujno, da se najdem med tistimi, ki priznavajo svojo nemoč in iščejo pomoč. Farizeji in pismouki, na videz najbolj goreči verniki tistega časa, Jezusa niso potrebovali. Prepričani so bili, da dobro vedo, kaj pomeni verovati. Jezus pa je rušil njihove predstave. Njihova obramba je bila sklicevanje na črko zakona. V tej luči poglejmo, kako lahko pripravimo pot Gospodu.
Dolina naj se napolni – tisto, česar je premalo, potrebuje dopolnitev. Česa je v našem življenju premalo. Ugotavljali smo že, da nam primanjkuje živo pričakovanje Odrešenika. Zakaj? V našem življenju najbrž že dolgo primanjkuje molitve. Pa ne molitve, ki je dopovedovanje Bogu, kaj naj stori (tako so molili farizeji), ampak molitve, ki je prošnja, da bi bili odprti za Boga, da bi po njem hrepeneli. V nas ni hrepenenj po Bogu! Primanjkuje nam tudi zavesti, da potrebujemo drugega. Ker smo dosegli ekonomsko samostojnost – vsak ima svoja sredstva in ni odvisen od bližnjega – je v naših glavah predstava, da drugega ne potrebujemo. Tako nam zagotovo primanjkuje prizadevanja za žive odnose z bližnjimi.
Hrib naj se zniža – Mogoče sta največji težavi lenoba in ugodje. S polresnicami in nadomestki smo ubili hrepenenje po neskončnem Bogu. Tako smo polni sebe, da nam bližnji ne more ničesar oddati. Vse vemo, zato nas drugi in njegovo mnenje niti ne zanimata. Adventni čas je priložnost, da očistimo vse te zgrešene drže.
Kriva pota, naj se zravnajo – Koliko zgrešenih predstav smo že napletli o bližnjem in Bogu. Ko ne sprejmemo svoje nepopolnosti, ki pa je dejstvo, ne sprejmemo tudi bližnjih v njihovih napakah in problemih. Ker hočemo imeti okrog sebe ljudi brez napak in prijateljstva brez napora, smo raje sami. A Bog ne stopa v prvi vrsti med tiste, ki se zapirajo vase, ampak med tiste, ki ga iščejo. Zbira ljudi, da bi skupaj hodili za njim in gradili občestvo.
Hrapava pot naj bo gladka – Tudi tam, kjer smo na poti, kjer skušamo ostajati v odnosih in jih graditi, se pogosto zatika. Bodimo iskreni s seboj in si priznajmo nemoč. Dovolimo, da Bog vstopi v naše odnose.
Prihod Odrešenika je bil konkreten. Tudi danes želi stopiti v naša življenja kot odgovor na našo nepopolnost in nemoč. Ali bomo v tem času prepoznali, kako naj mu pripravimo pot?
