Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr 4,35-41)
Današnji evangeljski odlomek je kot nekakšen povzetek naše vere. Učenci imajo v svojem čolnu Jezusa, ki jih je preden so odpluli učil o božjem kraljestvu. Povedal je, da je podobno človeku, ki je vsejal seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu (Mr 4,27-28). Učenci so bili priče mnogih ozdravljenj. Videli so ga, kako je izganjal hude duhove. Poslušali so ga, ko jih je učil v prilikah. Ob njem so doživeli že marsikaj izrednega, začutili njegovo modrost in moč. Vendar zanje ostaja uganka: Kdo neki je ta?
Če se vrnemo k odlomku vidimo, da Jezus v viharju spi. Veter premetava čoln, voda jih zaliva, On pa spi, kot da se nič ne dogaja. Potem graja njihovo nevero, češ zakaj so prestrašeni. Ne gane ga vihar, ne ganejo ga valovi. Čudi se le neveri! Takšne Jezusove drže človeška pamet ne more razumeti. Zdrava kmečka ali ribiška logika učencem ne omogoča, da bi v spečem Jezusu videli Boga, ki sta mu pokorna veter in morje.
Mar ne bi bil to lahko opis naše vere. Tudi mi si predstavljamo Boga tako, da naredi red, ko nastopi nered. Da pomaga, takrat ko smo v stiski in nam da moč, ko smo nemočni. Pa Bog res tako deluje? Ne, kot smo poslušali preteklo nedeljo. Božje kraljestvo je nepredvidljivo. Je kakor žito in njegova rast, ki ni vezana na kmetov bioritem. Žito ima svoja pravila in raste ali pa ne. Vsekakor po svoje. Tako tudi Bog deluje po svoje.
Če gledamo na naše izkušnje skozi življenje, lahko pritrdimo učencem. Tudi v našem življenju se Bog obnaša. Prepogosto se zdi, da spi, ko se potapljamo. Ni videti, da bi ukrepal, ko nas takšni ali drugačni valovi zalivajo. Še manj, da bi nas v paniki pomirjal. Preprosto čaka, da opazimo, da je v našem čolnu. Ko pridemo do skrajne točke svoje nevere oz. do globokega uvida, da nam ostaja samo Bog, šele takrat se zdi, da se zbudi. Potem se res lahko pomirimo in se pomirijo stvari okrog nas.
Čudna je Božja logika, a takšna je in nikoli ne bo drugačna. Bog noče biti avtomat, ki bi deloval po naših pravilih. Niti ni pokoren služabnik, ki bi izpolnjeval naše želje. Bog je Bog, ki kakor Oče vzgaja svoje otroke. Ve, da ni zaupanja, brez preizkušenj. Ve tudi, da je človekova skušnjava po obvladovanju velika, zato hoče, da naredimo vedno vse, kar moremo in hkrati popolnoma zaupamo. Zdi se mi, da Jezus najboljše opiše držo vernika, ko pravi: »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹ (Lk 17,10).«
Mogoče se prav v nasprotovanju božji logiki kaže, kako prav ima Bog, ko ne popušča našim pritiskom, ko noče delati po naših predstavah. Zahodni človek se je od vere oddaljil. Ne zaupa Bogu. Začel ga je popravljati na vseh področjih. Vse kar ga omejuje, je krivica. Hoče imeti svet brez omejitev, brez norem. Sam sebi hoče biti Bog. Tako smo v zlatih šestdesetih letih zrušili spolno moralo. Spolnost ni več v službi veselja nad drugim, podarjanja in rojevanja, ampak je le še sredstvo golega uživanja in izživljanja. Trpljenje je krivica. Staranje je nepotrebno. Uzakonili smo splav in evtanazijo. Ker še vedno ni vse po naše, smo si zamislili celo teorijo spola. Tako razvijamo transhumanistično družbo, v kateri sami ustvarjamo človeka po svojih predstavah.
In kaj se dogaja, ko hočemo imeti vse v svojih rokah? Vedno bolj smo zmedeni in izčrpani, ker so naše roke premajhne. Naša moč je omejena. Pamet je prekratka. Postajamo ujetniki svojih predstav in konstruktov. Družba nam v celoti uhaja iz rok.
Kakorkoli nas jezi, da Jezus v čolnu spi, je naša rešitev le v tem, da si vedno znova rečemo: On je z nami v čolnu. Tudi če spi, bo poskrbel. Naredimo, kar moremo in recimo, nekoristni služabniki smo, kar smo mogli smo storili. Od tu naprej, bo poskrbel On. Vemo, da nas ljubi! Vemo, da je z nami!
V veri in zaupanju, da je Bog z nami, nam pomaga tudi, ko gledamo nazaj. Zagotovo lahko vidimo, da je že pomiril vihar in ukrotil valove. Da nam je pokazal, da nas ima rad in skrbi za nas. To zaupanje je naša vera. Daje nam edini pravi mir in resnično gotovost.
