Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Mt 28,16-20

Naredite vse narode za moje učence

Mar ni slišati to trditev kot nasilje? Naredite vse narode za moje učence! Če se nekoliko ustavimo, se najbrž v nas pojavi kar nekaj vprašanj. Zakaj bi oznanjali prav 'našega' Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha? Še Mati Terezija je napisala v svojih mislih, da ni pomembno, kakšnega Boga kdo časti. Moliti moramo in moremo skupaj. Zakaj so prvi kristjani umirali za vero? Ali je res tako pomembno, da verujemo ravno v Sveto Trojico? Mar nima vsakdo pravico verovati po svoje? Mogoče lahko prav v skrivnosti treh oseb odkrijemo vrednost in lepoto naše vere, ki jo je vredno posredovati drugim. Poglejmo na kratko, kaj nam lahko pomeni Oče, Sin in Sveti Duh?

Oče

• je Bog Stvarnik, v katerem lahko odkrivamo razlog za spoštovanje stvarstva,
• budi v nas zavest, da ima Bog načrt za naše življenje, ki ni naključje,
• nas imenuje brate in sestre, kar je temelj miru med nami.

Sin

• je naš Odrešenik, ki nas je odrešil greha in smrti,
• nas uči nove zapovedi ljubezni do vsakega, tako do sovražnika kot najmanjšega med brati,
• nam daje smisel življenja, ki je v tem, da živimo za druge.

Sv. Duh

• je tisti, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je povedal Jezus,
• je duh Tolažnik.

Mar nam takšen Bog ne ponuja čudovit pogled na človeka in svet? Ali ni to odgovor na vse, kar iščemo?

Zaradi veselja nad Bogom so prvi kristjani tako goreče branili vero. Kaj pa mi? Nas vera resnično navdušuje? Zdi se, da smo vero razumeli kot ideologijo, pripadnost nekemu taboru, ne pa kot pot bolj polnega življenja in svobode. Postala je stvar ločevanja na desne in leve. Nasprotniki nam očitajo omejevanje in jadrno oznanjajo popolno svobodo. In prav v tem, kar resnična vera prinaša tj. svobodo, so nas stisnili v kot. Ker je naša vera prazna, nimamo tehtnega ugovora sovražnikom vere, ki govorijo, kako nas vera usužnjuje. Robert Sarah v knjigi Proti večeru gre pravi: Bolj ko potrošniška družba postaja neizprosna in omejevalna ter uveljavlja zakone trga, bolj ljudje poskušajo dokazovati, da ostajajo svobodni. Gredo prek dediščine naravnega zakona in zavračajo vsako poznavanje sprejete narave. Toda taka miselnost je brezizhodnost, ki pelje v sovraštvo do samega sebe in samouničenje naše naravo, ideologija spola in transhumanizem (ideologija, ki želi človeka preoblikovati v drugo bitje) pa sta njegova zadnja preobrazba. (R. Sarah, str. 180)

Toda v svetu, kjer vse naredi človek, ni več nič človeškega! Naš planet je v nevarnosti, da postane podoben industrijskim conam, v katerih ni več prostora za naravo in ki postajajo nečloveške. Zavrteti bi se nam moralo pred nesmiselnostjo in sprevrženostjo naših lastnih izumov! (R. Sarah, str. 185)

Na tem mestu ni prostora za razpravo o poti, na katero nas vabi ta svet, lahko pa na kratko rečemo, da nam tudi dogajanje ob epidemiji govori o tem, kako smo kristjani izgubili vsako orientacijo. Zdi se, da sta bolezen in smrt edina sovražnika človeka. Pozabili smo, da je to del narave, s katero je potrebno živeti. Bog, ki vodi naravni zakon, ni naš sovražnik. Narava ni proti nam, po njej nam, kot pravi Robert Sarah, Stvarnik ponuja svojo roko in nas vabi, da vstopimo v njegov načrt ljubezni in modrosti do nas.

Praznik Svete Trojice razumem kot povabilo, da vstopimo tesneje v skrivnostno bližino Boga, da bi razumeli sebe in se v njem veselili sebe. Omejitve, ki jih doživljamo v naravi in družbi, niso največja nevarnost. Največja nevarnost je tisto, kar nas oddaljuje od Boga. Na to pa smo popolnoma pozabili. Kaj nam pomaga, če bomo premagali pandemijo, izgubili pa bomo sami sebe in Boga!? In prav na to pot smo trdno stopili.

Mogoče danes ni vprašanje ali verujemo v tega ali onega boga, ampak ali Bog še obstaja, ali pa hoče na njegovo mesto stopiti človek sam. Jezusovo povabilo, naj gremo in krščujemo, razumem predvsem kot spodbudo, da se prebudimo in zavemo, v kako temo svet drvi brez Boga. Najprej se prebudimo iz spanja, da je Bog temelj našega življenja in veselja. Naslednjih korak pa je, da se iz veselja nad življenjem z Bogom podamo na pot oznanjevanja. Vendar ne vzemimo si preveč časa za ta premislek. Čas je kratek. Svet potrebuje oznanjevalcev, ki mu bodo z veseljem prinašali dobrega Boga!