Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)
Preteklo nedeljo smo razmišljali, kaj je temelj prenove. Danes je pred nami Vincencij Pavelski ustanovitelj nas lazaristov in soustanovitelj sester usmiljenk. Hkrati je zavetnik vseh karitativnih ustanov. Ko pogledamo na njegovo podobo, vidimo da drži dva simbola v rokah: Sveto pismo in križ. Torej dva temelja prenove sta že simbol njegovega delovanja. Kdor ga pozna pa ve, da zanj držita tudi druga dva, o katerih smo govorili preteklo nedeljo tj. delo oz. služenje in skupnost. Poglejmo, kako so ti temelji zaznamovali njegovo življenje.
Vincencij je svoje življenje začel s sanjami o pomembnih službah in dobrem zaslužku. Bog pa ga je s svojo milostjo spremljal in mu pomagal do novih spoznanj. V pehanju za denar in uspeh je doživel marsikatero razočaranje. Počasi je z božjo pomočjo dojel, da njegovi načrti ne vodijo do sreče.
Od tega kar mu paše, do tega, kar hoče Bog
Ko je mnogih preizkušnjah in razočaranjih videl, da se mu življenje obrača v drugo smer kot je želel, je začel spoznavati, da življenje ni v njegovih rokah. Spoznal je, da se mora izročati v roke Previdnosti.
Takole piše: »Toda vprašali boste, kaj naj delamo. Delali bomo, kar hoče naš Gospod, to pa je nenehno vztrajanje v odvisnosti od njegove Previdnosti.« … »Prepustimo se božji previdnosti in varujmo se, da bi jo prehitevali. Pri delu me tolaži misel, da sem vedno sledil veliki Božji previdnosti in da se nikdar nismo podajali tja, kamor nas Previdnost ni klicala.«
Od besed in sanj k dejanjem
Vincencij se je srečal z različnimi sloji ljudi od kmečkega do visokega. Najbrž mu je prav njegov kmečki stan pomagal razumeti, da so pobožne misli brez dejanj prazne. Če ne seješ, ne moreš žeti. Ljubezen brez dejanj je mrtva.
Zato pravi: »Ljubezen ni ljubezen, če ni dejavna. Ne rešujejo nas dolge molitve in pobožno vdihovanje, še zlasti ne hlastanje za sladkimi čustvi, ki se sprevržejo v sentimentalno pobožnost, ki ni drugega kot materializem v duhovnem življenju. Ljubiti je treba zares: »Ljubimo Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok.«
Od udobja k logiki križa
Vincencij je spoznaval, da je vsak, ki hoče kaj ustvariti, pred izzivom, da sprejme križ. Kdor križa ne sprejme, začenja propadati. Križ ga doleti, a to je križ, ki izziva k novemu pogledu na življenje. Le če se križa oklenemo kot poti v novo življenje, smo lahko ustvarjalni. Vincencij se je tega zavedal, zato je priporočal mrtvenje tj. umiranje lastnim predstavam in željam, da bi bili odprti za tisto več, kar nam ponuja Bog. Prav tako je spodbujal k odpovedovanju, da bi lahko naredili več dobrega za druge.
»Stvari (v življenju) utegnejo biti dokaj različne od naših načrtov, ker jih Previdnost večkrat postavi na glavo. Kdo torej ne vidi, da se mora misijonar mrtviti. … Kajti če se ne mrtvimo, kako bomo mogli pretrpeti vse, kar nas čaka v različnih nalogah.«
Od tekmovalnosti k sodelovanju
Prava skupnost se rodi iz želje, da bi naredili več dobrega. Nobena skupnost ne more živeti, če se vrti okrog same sebe: ne družina, ne župnija, ne cerkev, ne država. Vedno moramo delovati v korist vseh. Sveti Duh se daje posamezniku in skupnosti, da prinaša bogastvo vsem in si ga ne prilašča.
Takole je Vincencij molil: »Prosimo te, naš Bog, da napraviš iz nas vseh kot iz prvih kristjanov eno srce in enega duha. Daj nam milost, da ne bomo imeli dveh src in dveh duš, ampak eno samo srce in eno samo dušo, ki naj oblikuje in zedinja vso skupnost; vzemi nam naša lastna srca in duše, ki se oddaljujejo od edinosti; odvzemi naše posebno ravnanje, v kolikor ni skladno z ravnanjem vseh« (XII, 250).
Naj to, kar je spreminjalo Vincencija in ga vodilo pri delu za ljudi okrog njega, spreminja in vodi tudi nas!
