V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Luč ali tema, svatba ali sivi vsakdan?

Od otroških let naprej se mi je zdela misel o izbiri med lučjo in temo nemogoča. Kaj!? Nemogoče se zdi, da bi luči ne sprejeli. Ni mogoče, da bi raje ostajali v temi. Počasi lahko ugotavljamo, da to ni tako preprosto in da smo dejansko vedno pred izbiro. Ob pogledu na jaslice nam postaja razumljivo, da je v nas vedno spopad: ali sprejmemo povabilo na svatbo ali ne.

V čem je težava, da zavračamo luč oziroma povabilo na svatbo. Prva težava je zagotovo v tem, da povabilo ni dovolj očitno, imenitno, prepričljivo ipd. Tako povabilo kot luč nista prepričljiva, kajti tisti, ki vabi, se ne ponaša z vsem, kar bo dal. Preprosto vabi. Za vsem je torej prvo vprašanje: ali Bog v tvojem življenju sploh obstaja? In drugo: ali obstaja izbira med svatbo in … Kako bi pravzaprav poimenovali nasprotje svatbe? Kaj je tisto drugo, za kar se odločajo tisti, ki na svatbo ne gredo? Recimo temu kar sivi vsakdan. Poglejmo v Marijino življenje, kako se odziva na povabilo in kaj ji prinaša. Potem pa poglejmo še osebe v jaslicah.

Marija sprejema povabilo. V njej ni dvoma, ali Bog obstaja ali ne. Zanjo je Bog tisti, ki vodi zgodovino njenega naroda in se ozira na njeno majhnost. Vedno deli dobrote, nagrajuje dobro in ošabnim jemlje iz rok tisto, po čemer se stegujejo. Ker se oklepa Boga, ves čas doživlja življenje kot povabilo na svatbo. Pa ne kot svatbo, ki šele bo, ki se bo zgodila. Ne, zanjo je že povabilo samo uresničitev. Takoj ko jo angel povabi, že reče: Velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Ali je svatovsko dogajanje v njenem življenju res tako očitno?

Ne, nič takega Marija ni doživela, kar bi očitno govorilo temu v prid. Življenje, politično stanje, sorodniki, osebne težave, vse to je kazalo prej na revščino kot na svatbo. Vse je, če se le malo ustavimo, bolj podobno pomanjkanju, kakor svatbi. In vendar je zaupala in svatbo živela. Iz sebe je zgradila človeško veličino, notranjo lepoto močne in ljubeče žene, tihe, združene z Bogom, ki je ne zlomi ne preganjanje ne križ. Zdrži v hlevcu, zdrži pod križem; zaupa v vsem nasprotovanju, ljubi in se veseli življenja.

Kaj bi bilo sicer iz Marije, če bi zavrnila božje povabilo? Težave bi bile podobne, vendar bi se vrtela okoli njih in okrog sebe. Ne bi zmogla dvignit pogleda. Jezilo bi jo vse, kar ne bi bilo po njeno. Kovala bi načrte glede svojih otrok in bila nesrečna, ker ne bi dosegli vsega, kar si je zamislila. Mož Jožef ne bi nikoli do konca izpolnil njenih neizrečenih želja in pričakovanj. Brez Boga, brez dvignjenega pogleda v neskončno, bi bilo njeno življenje en sam sivi vsakdan. Nobene veličine, le medla luč vsakdana.

Pa poglejmo še v jaslice.

• Ubogi Lazar, ki mu pes liže rane – Še vedno je ubogi, vendar ker zaupa Bogu, vidi v tej revščini in preizkušnji luč, upanje, veselje.
• Starček Simeon in Ana – Življenje se jima izteka, tako kot vsem starim ljudem. Vendar živita zazrta v nebeško svatbo in se veselita, ker Bog prihaja, je že tu in skrbi za nas.
• Cestninar, ki je prišel molit in mladenič, ki mu ni odveč slaviti Boga – Cestninar se zaveda svoje grešnosti. Še vedno ostaja grešnik, a se veseli, da ga Bog ljubi in mu odpušča. Težave na delu bodo ostale. Vendar se zelo jasno zaveda, da ne sme pozabiti na Boga.
• Samarijan, ki neguje pretepenega in Samarijanka, ki je prišla pomagat – Samarijan in Samarijanka sta zapravila veliko časa, ko sta skrbela za pretepenega. Prav zaradi podarjenega časa, postaja njun vsakdan lep. Sicer bi bil siv in prazen.
• Otroci, ki se grejejo ob ognju in se znajo otroško veseliti – Otroška igra, prepevanje in delo je lahko lepo, če je prežeto s hvaležnostjo. Lahko pa je vse krivica. Povabljeni na svatbo poznajo hvaležnost.
• Izgubljeni sin – Nažrl se je teme. Hvaležen je, da se lahko vrne. Živi iz spoznanja, da te užitek in lažna svoboda ponižata do blata med svinje.
• Dva pastirja, ki iščeta zvezdo in Zahej – Iskanje nas dela boljše, bolj polne, žive in vesele. Kdor išče, je že na svatbi. Življenje ni več sivo.

V luči povabila na svatbo se zdi božič bolj oprijemljiv. Pred vsakega od nas postavlja izziv, ali bomo povabilo sprejeli ali ga zavrnili, ali se bomo oklenili luči, ki prihaja na svet, in premagovali sivino, ki nas tako rada potegne vase.

Vsem želim vesel božič. Naj bo božič vsak dan, ko se odločamo za hojo v luči in premagujemo sivino vsakdana!