Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli …

Prilika o vinogradniku in viničarjih je vsaj načeloma zelo jasna. Vinogradnik je temeljito poskrbel za vinograd. Očitno ga je zasadil, potem pa obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Torej je bil odgovoren v celoti za to, da bo vinograd prinašal sadove, od katerih bodo lahko živeli tisti, ki bodo delali na njem, hkrati pa bo dajal delež tudi njemu. Seveda vinograd sam ne bo prinašal sadov, če ga ne bodo obdelovali, obrali in grozdje stisnili. Potrebno bo trdo delo. In potem je tu še stolp, ki ga ne potrebujejo viničarji ne za trgatev, ne za stiskanje. Potrebno je misliti na prihodnost. Vino je potrebno shraniti, in temu je namenjen stolp. Služi pa tudi varovanju. S stolpa je bilo mogoče stražiti posestvo.

Gospodar je pomislil na vse. Bil je odgovoren in skrben. Temeljit in zavzet. Vse je bilo na pravem mestu. Kaj pa viničarji? Njim je logično samo eno. Imajo polne shrambe, zato lahko rečejo, kakor Jezus spominja v drugi priliki: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Lk 12,19-21)

Jezus to početje komentira takole: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«In kaj jetemeljni kamen, se vedno znova sprašujem? O čem govori Jezus?

Vogelni kamen ali temeljni kamen ni vinograd. Tega bi viničarji zelo radi zadržali zase, tega niso zavrgli. Kaj pa so zavrgli? Več kot očitno ne sprejmejo gospodarja, zato zavračajo njegove služabnike in ubijejo sina, ki je dedič. Kaj so še zavrgli? Zavrgli so gospodarjevo logiko življenja! Viničarji ne prenesejo tega, kar jim gospodar naroča. Ne prenesejo logike, ki jim jo 'vsiljuje'. Radi bi bili sami svoji gospodarji.

Ob tem ne morem, da se ne bi spomnil preteklih dveh nedelj – kvatrnice in Svetega Vincencija, ko smo govorili o temeljih prenove Cerkve in o temeljih, na katerih je gradil Sveti Vincencij Pavelski svoje življenje in življenje svojih ustanov. Rekli smo, da  temelj predstavljajo štirje simboli oz. bolje trije, v celoto pa jih povezuje četrti. Prvi temelj je božja beseda, drugi delo kot služenje, tretji skupnost in četrti križ, ki vse povezuje.

Današnji evangelij nam zelo jasno govori, kako viničarji zavračajo vsako roko nad njimi. Hočejo imeti popolno svobodo. Gospodar je vinograd ogradil, oni pa bi se počutijo utesnjene. Hočejo imeti neomajno svobodo. Hočejo biti gospodarji nad vsem. Lahko bi rekli, da v celoti zavračajo božje kraljestvo, ki temelji na nekaterih vrednotah, stoji na temeljih, mimo katerih ga ni mogoče graditi.

Viničarji ne sprejmejo križa, ki ga zahteva skupnost. Gospodar jim je dal vinograd in je del skupnosti. A oni bi te omejitve ne priznali. Nočejo ograj. Hočejo brezmejno svobodo, brez omejitve bodisi s strani gospodarja, bodisi s strani drugih meja. Vse je njihovo in vse mora biti po njihovo. Obstajajo samo oni in nihče drug. Skupnosti ni, ne med njimi, ne z gospodarjem.

Stiskalnica že sama po sebi izziva misel na napor. In če je ta ��e v delitvi z drugim, se zdi viničarjem krivično. Vse bi imeli zase. Delo, če ga že morajo opraviti, bi prinašalo sad samo njim. Z nikomer ne bi delili. Zavračajo križ dela, ki je v skrbi za bližnjega. Uživali bi, ne pa delali in delili.

In tu je še stolp. Kdo se bo ukvarjal s prihodnostjo in živel v odgovornosti za jutrišnji dan. Duša moja, jej, pij in bodi dobre volje. Nobenega razmišljanja, kam vse vodi, kaj šele, da bi se po tem ravnali.

Tako smo spet pri treh temeljih in temelju, ki vse povezuje: ograja – skupnost, stiskalnica – delo, stolp – božja beseda, vse pa povezuje križ, napor s katerim je mogoče živeti vse troje. Evangelij nas tako spet postavlja pred resno vprašanje: Ali sprejemamo temelje božjega kraljestva? Ali hočemo vsak dan znova gradi božje kraljestvo, ki nam je ponujeno?

Naj bo naš odgovor jasen in zavzet in naj nam Roženvenska Mati božja pomaga, da bi ta odgovor zmogli vsak dan uresničevati.