Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsělej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj. (Jn 11,1-45)

Kako biti skupaj

Ob današnjem odlomku bi rad z vami nadaljeval razmišljanje ob papeževi postni poslanici. Tretje povabilo je torej: biti skupaj. Kako so bili skupaj ljudje ob dogodku, o katerem je govoril odlomek pretekle nedelje tj. o ozdravljenju sleporojenega. Spomnimo se dogajanja:

• Jezus je bil sočuten in pozoren. V tempelj je hodil molit, da bi videl stisko bližnjih. Ko je stopil iz templja, je zagledal slepega in ga z očetovsko skrbjo ozdravil.
• Človek, ki je bil slep od rojstva, je bil kot otrok navdušen nad čudežem in Jezusom. Čudil se je, da Njegove veličine drugi ne prepoznajo.
• Jezusovi učenci so hladno razpravljali, kdo je kriv, da je ta slep. Vrteli so se okrog lastne pameti in svoje pomembnosti.
• Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so bili naporni radovedneži, ki jim je bila mar le senzacija.
• Farizeje so vodili njihovi lastni interesi in niso videli in slišali nikogar. 
• Starši pa so se sprenevedali, da ne vedo, kaj se je zgodilo njihovemu sinu, ker jim je bilo bolj za lastno korist kot za sina.

Razmišljali smo, kako so bili ti ljudje povezani in ugotavljali, da jim to nikakor ni uspevalo. Česa jim je zmanjkalo? Poglejmo, k čemu nas vabi papež Leon? »Naše župnije, družine, cerkvene skupine in redovne skupnosti so poklicane, da se v postu podajo na skupno pot, na kateri naj poslušanje Božje Besede, kakor tudi krika ubogih in zemlje, postane oblika skupnega življenja in post naj podpira pristno kesanje … Prizadevajmo si, da bodo naše skupnosti postale kraji, kjer bo krik trpečega sprejet in bo poslušanje rodilo poti osvoboditve in nas naredilo bolj pripravljene in prizadevne v sodelovanju pri graditvi civilizacije ljubezni.«

Papež nas vabi na skupno pot, kjer bo krik trpečega sprejet. Civilizacijo ljubezni lahko gradimo le, če bomo slišali Božjo besedo in krik ubogih. V odlomku o sleporojenem ni bilo prostora ne za slepega ne za Jezusa. Vsak od udeležencev se je na svoj način vrtel le okrog sebe.

Ugotavljali smo, da je bilo tako tudi z apostoli. Skupen jezik so začeli govoriti šele, ko so doživeli smrt Učitelja in prihod Svetega Duha. Sveti Duh jim je odprl razum in jih povezal v živo občestvo. 

Kaj lahko vidimo v današnjem odlomku? Nasprotno od poročila o čudežnem ozdravljenju slepega, v današnjem odlomku prevladuje žalost zaradi izgube. Pa so ljudje, ki se soočajo z izgubo brata in prijatelja, tudi tako raztreščeni kot tisti ob ozdravljenem? Ne. Vsi ob Lazarjevi smrti ustvarjajo nenavadno povezanost in živo občestvo. Poglejmo:

• Marta in Marija prosita Jezusa, naj pride, ker je Lazar bolan.
• Ko Lazar umre, veliko Judov pride k sestrama in ju tolaži.
• Ko Jezus prihaja, se k njemu odpravi Marta. Marta ne razume Jezusa v celoti, vendar mu popolnoma zaupa. Pravi namreč, da bi bil Lazar še živ, če bi bil On prej prišel.
• Ob pogovoru z Jezusom Marta ne pozabi na sestro Marijo in jo gre iskat.
• Tudi Marija zaupa Jezusu in z njim deli bolečino bratove smrti.
• Jezusa dogajanje gane do solz in zajoka.
• Judje brez omahovanja odprejo zapečaten grob, čeprav je Lazar že štiri dni v njem.

Brez dvoma lahko vidimo, da so vsi tesno povezani. Kaj gradi to povezanost v nasprotju z dogodkom o ozdravitvi sleporojenega? Ob Mariji in Marti delijo najgloblja doživljanja. Judje so prišli, da bi ju tolažili. Marta in Marija ne očitata Jezusu, da ni prišel prej, ampak z njim delita bolečino. Jezus govori o vstajenju in življenju. Sestri mu verjameta in zaupata, čeprav ga ne razumeta. V tem zaupnem in globokem odnosu tudi Jezusa zlomi bolečina.

Ko nas papež vabi, naj bomo skupaj, nas spodbuja, naj bo med nami prostor za poslušanje Božje Besede in krik ubogih. V današnjem odlomku vidimo, da je prostor za oboje. Marta in Marija ob Jezusu razmišljata o vstajenju in se ne zapreta v svoje predstave. Jezus pa v njuni bolečini srečuje dve strti srci – 'krik ubogih' in jima prihaja s sočutjem naproti.

Biti skupaj, graditi skupno pot je mogoče le, če doživljamo in sprejemamo lastno nemoč in nemoč bližnjega ter ju delimo. Potem je prostor za krik ubogih in prostor za živo povezanost. Učenci so to v globini doživeli šele po Jezusovi smrti in vstajenju. Srečati so se morali s svojo popolno nemočjo, da so lahko klicali Svetega Duha in po njem zaživeli kot vstajenjsko občestvo vernih.

Vzemimo papeževo spodbudo za res. Naj bo postni čas, ki je še pred nami, čas ustavljanja ob našem notranjem svetu in svetu bližnjega. V sebi poživimo hrepenenje po povezanosti in za pomoč prosimo Svetega Duha. Naj bo prostor za bolečino in krik ubogih med nami in okrog nas. Naj nas prizadevanje, da bi svoje doživljanje delili, drugega pa razumeli, povezuje v živo občestvo. Naj tako kot v prvi Cerkvi ne bo nobenega osamljenega in zapostavljenega med nami.