Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.« (Jn 14,15-21)
Današnji odlomek je nadaljevanje tistega, ki smo mu prisluhnili preteklo nedeljo. Jezus je učence pripravljal na svoj odhod. Povedal jim je, da odhaja k Očetu. Učenci pa so ga spraševali, kakšen je Oče in kakšna je pot. Jezus jim je pojasnil, da kdor vidi Njega, vidi Očeta in da je On sam pot, resnica in življenje.
Danes smo slišali, da je učence vabil, naj spolnjujejo njegove zapovedi in jim obljubil Tolažnika. S tem pa jim napoveduje tudi stisko. Torej jim ne obljublja lahkega življenja: preizkušnje in trpljenje bodo del življenja njegovih učencev. Tako se je tudi zgodilo. Vsi apostoli, razen Janeza, so končali mučeniške smrti. Preizkušnjam in trpljenju tudi mi ne uidemo.
In kakšno tolažbo je Jezus obljubil? Tolažnik je duh resnice. Tolažbo obljublja v resnici. Kako lahko to razumemo? Prav te dni sem dobil vprašanje, kako naj v hudi stiski človek najde svetlobo. Takole se je glasilo:
»Sem v veliki duhovni in osebni stiski, saj so za mano štirje spontani splavi. Z vsako izgubo je rana globlja, bolečina pa neznosna. Ob tem se soočam z zelo močnimi občutki jeze, žalosti in razočaranja, ki so uperjeni tudi v odnos do Boga.
Iskreno se sprašujem: Zakaj Bog to dopušča? Zakaj podari nekaj tako dragocenega, kar je zame na svetu najpomembnejše in to kmalu vzame? Ker sem že v letih, je moja stiska še dodatna, saj sem si vedno želela velike družine. V tej bolečini in pritisku let sem pomislila tudi na IVF – oploditev z biomedicinsko pomočjo, a sem ugotovila, da sem tudi za to prestara. V meni se poraja vprašanje, če zame res ni več upanja. Molim za novo življenje, iščem upanje in čudež, po drugi strani pa sem že obupana in ne vidim več smisla v molitvi za življenje, saj me vsak slab konec znova zlomi.
Zanima me, kako naj v tej globoki bolečini in jezi ohranim vero? Kako najdem smisel, ko se počutim prazno in zapuščeno? Kako najti upanje, ko se zdi, da so vsa vrata zaprta?«
Ob tem lahko rečemo, da je takšno razmišljanje najbolj logično. Poleg jeze in nemoči, ki se v takem trenutku zbujajo, se pojavijo še občutki krivde. Sprašujemo se, kaj bi še morali narediti, da bi bilo Bogu prav ipd. Če temu dodamo še, da si gospa prizadeva za življenje po evangeliju, da se angažira za bližnje, da je dejavna na mnogih področjih, je na mestu vprašanje, zakaj mora trpeti takšne preizkušnje. Jezus pravi, da nam bo poslal duha Tolažnika, ki je duh resnice. Kakšna tolažba naj bi bila to?
Spomnimo se, kako je Jezus odgovoril apostolu Petru, ko mu trpljenje, ki ga je napovedal zase, ni šlo v račun. Rekel mu je: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,22-25)
Resnica o življenju ni takšna, kot jo prikazuje svet in si jo tudi mi radi naslikamo skupaj z apostolom Petrom. Življenje je polno preizkušenj. Veselje lahko najdemo le, če se v preizkušnjah zavemo, da je Bog z nami in da skrbi za nas. Ne skrbi tako, kot smo si zamislili sami, a vendar skrbi. On je dober, čeprav tega v preizkušnji niti ne čutimo. Duh resnice nam torej govori o življenju in o Bogu. Življenju, ki je tudi trdo in o Bogu, ki je vedno dober. Resnična tolažba je torej v tem, da ohranimo vero in zaupanje, da nas Bog ni zapustil, da resnično ostaja z nami in da nas ljubi.
Duh resnice nam govori tudi o tem, da iskanje lažje poti ne prinaša veselja. Ne bomo ga našli, če bomo iskali svoj prav in skušali izsiliti svojo pot. Veselje je v tem, da tako kot Jezus, skušamo izpolniti Očetovo voljo. Tolažnik, Duh resnice nas spominja, da je naše zadovoljstvo odvisno predvsem od tega, da se odločimo živeti za druge.
Resnice o življenju in Bogu vsekakor ni vedno lahko sprejeti. Tudi se ne zdi posebej tolažilna. Res pa je, da se lahko umirimo le v tem, da jo sprejmemo. Jezus nadaljuje današnji odlomek z besedo o Duhu resnice, ki nas bo učil in spominjal vsega, kar nas je On učil. V njegovi šoli bomo našli mir, ki ga svet ne more dati.
Raje bi imeli življenje brez preizkušenj, trpljenja in križev, a ne gre. Le če ga sprejmemo iz božjih rok, najdemo tolažbo in mir. Naj nam pri tem še posebej pomaga Marija, ki je znala vedno reči: »Zgodi se!« Bog ima vedno prav. Le v Njem je naš mir in tolažba.
