Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23

Sveti Duh prinaša tolažbo in odpira zaklenjena vrata

Učenci so se po Jezusovi smrti skrili pred svetom in za seboj zaklenili vrata. Jezusov poraz je bil tudi njihov poraz. Strah jih je bilo, da bodo judje nastopili tudi proti njim, kakor so proti njihovemu Učitelju. Zaklenjeni pa niso bili le zaradi zunanje nevarnosti. Ko so hodili z Jezusom, so se počutili močne in pomembne. Nasprotovanja, ki ga je doživljal Jezus, niso nosili predvsem oni. Bili so namreč prepričani, da bo Jezus nasprotnikom že pokazal, kdo ima oblast in moč. A se je vse obrnilo drugače. Jezusa so zverinsko umorili. Ni pokazal moči in ni jih premagal. Učenci so se počutili poražene, tako zaradi Jezusove smrti kot zaradi svoje nemoči. Že ob križanju niso zdržali. Apostol Peter je Jezusa celo zatajil. Kako naj sprejmejo ta poraz, je bilo zanje resno vprašanje. Kako naj živijo z nemočjo, ki so jo doživeli?

V vso to nemoč in strahove je vstopil Jezus. Pokazal jim je rane. S tem jih je spomnil na njihove rane in trpljenje. A to ni bilo več za strah! Rane so se čudežno zacelile. Kakor je Oče v Svetem Duhu obudil Jezusa in ozdravil njegove rane, tako Jezus v hipu zaceli rane in strahove učencev. Pogled na Vstalega jih je čudežno razveselil. Strah in nemoč sta izginila. Skrivanje in zaklepanje v temo sta v hipu postala preteklost. Učenci so v življenju ugledali luč. Našli so mir, s katerim je Jezus pristopil k njim. Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi,« se je spremenil v resničnost. Zmogli so se pomiriti s svojo krhko in grešno naravo, pred katero so nevede ves čas bežali. Zmogli so sprejeti svoje rane, ker so videli, da jih Bog celi, kakor jih je zacelil pri Jezusu.

Jezus jih je še enkrat pozdravil: »Mir vam bodi,« kakor bi hotel, da ozavestijo svoje novo stanje. Pomiriti se je namreč temeljno, če hočejo živeti polno. Mir je temelj njihovega življenja, a ne le življenja zanje, ampak tudi njihovega novega poslanstva. Dokler niso bili spravljeni s seboj, v miru s svojimi ranami in nemočjo, jim ni mogel izročiti poslanstva. Ni jim mogel podariti Svetega Duha. Videti je, da je Jezus čakal, da bodo učenci najprej spoznali sebe in se pomirili s svojo grešnostjo. Šele ko so se srečali z Njim in z ranami – najprej z njegovimi, nato še s svojimi – so mogli sprejeti Svetega Duha.

Spomnimo se, da je Jezus o Svetem Duhu govoril kot o duhu Tolažniku in Duhu resnice. Govoril je, da jih bo ta učil vsega in spomnil vsega, kar jih je On učil. Kaj je Jezus razumel kot temelj svojega sporočila, nam danes govori tako dogodek sam kot preprost stavek, ki sledi Jezusovemu poslanju Svetega Duha. Rekel jim je: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Kot bi hotel reči, da je prišel med grešnike, kakor pride zdravnik med bolne. Prišel je, da nam pokaže greh in nam odpre vrata odpuščanja. Hkrati pa je govoril tudi o zakrknjenosti, ki je zadrževala nekatere, da ga niso sprejeli. 

Svetega Duha torej Jezus pošilja učencem, da z Njim najprej v njih potrdi to, kar je sam učil. V Njegovi moči jim zaupa tudi oznanjevanje. Temelj oznanila je spoznanje o grehu in odpuščanju. Kdor pa tega spoznanja ne sprejema in se upira Božjemu delovanju, doživi zakrknjenost, ki ovira odpuščanje. Učencem zato naroča, naj grehe tudi zadržijo. 

Preprost odlomek nam ogromno pove. Kakor Jezusovi učenci, smo tudi mi najprej povabljeni, da spustimo Jezusa tja, kjer se v strahu najraje zapiramo in zaklepamo: to so naše rane in grehi. Jezus želi s svojo besedo in zakramenti tudi danes stopiti med nas. Vprašanje je, ali ga sprejemamo. Kaže svoje rane, ki so posledica tudi naših grehov. S svojo besedo odpira naše rane, kaže na naše grehe, a nas želi tudi ozdraviti. Vabi nas v objem kakor Oče izgubljenega sina. Na nas je, ali svojo grešnost in nemoč priznamo, ali pa ostajamo zaprti v svojem svetu kakor starejši sinovi.

Jezus želi, da v srečanju z njim prejemamo mir, ki ga svet ne more dati. V tem miru nastane prostor za dar Svetega Duha. V njem se utrjuje zavest, da smo ljubljeni božji otroci. V njem smo tudi poslani, da oznanjamo Vstalega. 

Marija je z učenci molila. Molitev jih je odpirala za Besedo in opogumljala za srečanje z Vstalim. Po skupni molitvi so zmogli stopiti v svet in oznanjati. Tako je Marija tudi z nami kot naša mati in priprošnjica, da bi mogli sprejemati Vstalega in v Svetem Duhu stopati v svet z oznanilom miru in odpuščanja, a tudi zadržanja.