Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. (Jn 3,16-18)
Ob razmišljanju in branju današnjega evangeljskega odlomka lahko dobimo vtis, da se spopadata dve besedi, dva pojma: verovati in biti obsojen. Nazadnje lahko ob odlomku pristanemo pri vprašanju, ali bom sojen ali ne. A to je najbrž naša skušnjava. Če smo bolj pozorni, Jezus tega ne želi sporočiti. Prav zato, ker so ga judje pogosto doživljali kot kritika njihovega verovanja, želi z besedo sojen poudariti nekaj drugega: Bog je prišel zato, da bi človek iz vere lahko polno in veselo živel, ne da bi se bal obsodbe. Zato smo slišali, da se je evangelij začel z besedami: »Bog je namreč svet tako (vz)ljubil ...«
Vse izhaja iz ljubezni. Bog ne išče, kako bi človeka obsodil, ampak kako bi se mu približal. Ne išče razlogov, da bi človeka zasul s krivdo, ampak pot, da bi ga rešil. O tem nam simpatično pripoveduje prvo berilo. Mojzes stoji pred trdovratnim ljudstvom. Tolikokrat so se mu uprli, godrnjali, zašli. Tudi sam je utrujen. Zato prosi Boga: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« Kot da bi rekel: »Gospod, sami ne zmoremo. Če nas zapustiš, bomo izgubljeni. Če pa boš hodil med nami, je še upanje.«
Ali ni to tudi naša izkušnja? Kolikokrat smo utrujeni od sebe, od svojih napak, od svojih odnosov, od Cerkve, od sveta. Ne potrebujemo še enega sodnika. Potrebujemo ljubečega Boga, ki bo hodil med nami. Prav to je izkusil apostol Pavel. Preden se je srečal z Jezusom, je mislil, da je vera predvsem presojanje, ločevanje med pravimi in napačnimi, med čistimi in nečistimi. Potem pa je odkril nekaj večjega: da ga Bog ljubi. Zato lahko danes piše: »Bratje in sestre, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.«
Pavel ne govori ne o strahu ne o obsodbi. Ne govori o tem, kdo bo kaznovan. Govori o veselju, spodbudi, edinosti, miru in ljubezni. Govori kot tisti, ki je dojel, da Bog ni proti njemu ampak z njim. Vabi nas na pot veselja in izpopolnjevanja; spodbujanja in iskanja skupne poti; miru in zaupanja v božjo ljubezen.
Prav to je sporočilo praznika Svete Trojice. Oče, Sin in Sveti Duh živijo v popolnem občestvu. Med njimi ni prostora za obsojanje. Skupaj so v harmoniji dopolnjevanja. Ta Bog ni daleč. Hodi med svojim ljudstvom, kakor je prosil Mojzes. Ostaja z nami, kakor je izkusil Pavel. Ljubi svet, kakor oznanja Evangelij.
Vprašanje današnjega praznika ni, ali smo dovolj dobri ali bomo sojeni. Vprašanje, ki nam ga Jezus zastavlja je ali verjamemo, da nas On resnično ljubi in želi biti z nami. Bog sam nas po svojem Sinu vabi, da začutimo njegovo bližino in se ob Njem čutimo ljubljene. Želi, da nas njegova bližina in ljubezen spreminjata, da bi ne živeli več v strahu, ampak v gotovosti, da smo ljubljeni.
Človek, ki veruje v Božjo ljubezen, postane drugačen. Ne živi več iz nenehnega presojanja sebe in drugih. Začne živeti iz hvaležnosti. Tak človek se lahko veseli. Lahko spodbuja druge. Lahko prinaša mir. Lahko pozdravi brata ali sestro ne kot tekmeca ali nevarnost, ampak kot dar.
Takrat postane krščanstvo to, kar je bilo od začetka zamišljeno: ne pot obsodbe, ampak pot življenja; ne pot strahu, ampak pot ljubezni; ne pot osamljenosti, ampak pot občestva z Bogom, ki hodi sredi med nami.
Bog je svet tako ljubil, da je stopil med nas. Naj nam pomaga, da ga bomo čutili kot dobrega ljubečega Očeta.
