Cilj prvega dne je bil kraj Loreto v deželi Marche. Na poti do tja smo se najprej ustavili v eni najmanjših držav na svetu– San Marinu. San Marino je bil ustanovljen že leta 301 in predstavlja eno najstarejših republik na svetu. Ustanovil jo je kamnosek sveti Marin, ki je prišel v ta kraj prišel iz Dalmacije v času preganjanja kristjanov in tu ustanovil majhno versko skupnost, ki je predstavljala začetek današnje države. Sprehodili smo se po starem mestu na vrhu gore Titano, vstopili v baziliko sv. Marina in uživali ob pogledu na morje in okoliško pokrajino.
Pot smo nato nadaljevali do kraja Loreto, ki je eno najpomembnejših marijanskih središč v krščanstvu, znano po Nazareški hišici. Izročilo pravi, da naj bi na ta kraj čudežno prišla hiša, v kateri je živela Marija in kjer je izrekla svoj »Zgodi se.« Zaradi velikega števila romarjev so v 15. in 16. stoletju okrog hišice zgradili mogočno baziliko Svete hiše. Loreto je znan tudi po lavretanskih litanijah Matere Božje, ki so nastale kot molitev za romarje, ki so obiskali ta kraj. Ker je Loreto tesno povezan z Marijinim otroštvom in z njenim »da«, s katerim je sprejela poslanstvo postati Jezusova mati, smo tudi svoje razmišljanje usmerili k podobi Jezusa, ki vstopa v naš svet kot majhen, ranljiv otrok. Ta podoba nas vabi k premišljevanju o Božji bližini, ki se razodeva v preprostosti in nežnosti.
Drugi dan nas je spremljala podoba Boga, ki se daruje za nas v sveti evharistiji. Obiskali smo kraj Lanciano, ki je znan po evharističnem čudežu, ki se je tam zgodil okoli leta 750. Zgodba pravi tako: neki menih je podvomil, da je v posvečeni hostiji in vinu resnično prisoten Jezus. Ko je obhajal mašo, pa se je ob besedah posvetitve hostija spremenila v dejansko meso, vino pa v pravo kri. Relikvije tega čudeža hranijo cerkvi sv. Frančiška in jih lahko vidimo še danes.
Romanje nas je nato vodilo v kraj Manopello, razmišljanje pa k tretji podobi Boga – Boga, ki je vstal in živi. V kraju Manopello namreč hranijo prtič z vtisnjenim obličjem, ki naj bi nastal ob Jezusovem vstajenju in sta ga Peter in Janez našla v praznem grobu. Zanimivo je, da se podoba na prtiču spreminja glede na to, kako je osvetljen, ima pa podoba vedno odprte oči in tako kaže na živega Boga.
Tretji dan smo obiskali še kraj Loppiano. Gre za prvo mednarodno skupnost fokolarjev, ki je nastala kot praktična uresničitev ideje, da lahko ljudje različnih narodov in kultur živijo skupaj v edinosti. Prebivalci tega kraja se trudijo živeti evangelij v vsakdanjem življenju in skrbeti za bližnje skozi konkretna dejanja, kot so pomoč, odpuščanje in poslušanje. V Loppianu smo si ogledali svetišče Maria Theotókos in poslušali pričevanja ljudi, ki so prišli v Loppiano z željo graditi svet edinosti.
Zadnji dan smo odkrivali še četrto podobo Boga – Boga, ki hodi z nami, ki živi v odnosih, ljudeh in lepoti sveta. In del te lepote smo občudovali v Firencah. Sprehodili smo se po tem renesančnem mestu, polnem umetnosti in videli baziliko Santa Maria Novella, galerijo Uffizi, Ponte Vecchio, trg Signoria, predvsem pa občudovali čudovito katedralo Santa Maria del Fiore, kjer smo imeli tudi sveto mašo.
Domov smo se vrnili polni lepih spominov na kraje in čudeže, ki smo jih videli, na čas ki smo ga preživeli skupaj s prijatelji, predvsem pa z večjim zavedanjem, da je Bog vedno z nami, da nas ima rad in da želi, da bi znali tako kot on služiti in se darovati za druge.
