»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki jih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubite svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«

»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Lk 6,27-38

Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre?

Slišali smo, da Jezus svoje učence vabi, naj ljubijo svoje sovražnike . Opozarja jih, naj se varujejo, da bi bila njihova dobrota vezana na plačilo oz. povračilo in pravi: Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. Če torej poenostavimo, gre pri ljubezni do sovražnikov v prvi vrsti za preseganje tržne logike. Ne glede na to ali se ti neko dejanje izplača ali ne, moraš ljubiti. Takoj ko čakaš na povračilo, na korist, to očitno ni več ljubezen. Če torej hočemo doseči Jezusovo normo, naj ljubimo tiste, ki nam delajo hudo, potem se moramo ustaviti pri bolj preprostih dejanjih ljubezni .

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,17.20-26)

Gorje vam, ki se zdaj smejete …

Današnji evangelij je neke vrste nadaljevanje sporočila pretekle nedelje. Jezus je učencem pri belem dnevu naročil, naj odrinejo na globoko in vržejo mreže na lov. Loviti pri belem dnevu in na globokem je bilo proti vsaki ribiški praksi in tudi pameti. A Jezus je učencem napolnil mreže. Razmišljali smo o božji norosti, ki postavlja marsikaj na glavo. Na videz ruši tradicijo in dobre stare vrednote. A če pogledamo od bliže, je vse skupaj le povabilo, da se oklenemo tistega, kar dela tradicijo dobro in kar drži vrednote pokonci. To pa niso navade in lagodje, ampak neprestano prizadevanje, da bi bilo naše življenje odgovor na resnične potrebe in to v duhu prave ljubezni. Prava ljubezen pa se preskuša prav v pozornosti do najbolj ubogih. Ko ta v družbi zmanjka, je družba na poti v propad.

Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolne množice učil.

Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovariš v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogama in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)

Norost ali božja modrost?

Učenci so se vso noč trudili, pa niso nič ujeli. Jezus jim je po naporni noči predlagal, naj ponovno vržejo mrežo. Apostol Peter je vedel, da je metati mrežo pri belem dnevu nerazumno, vendar je sprejel Jezusov izziv . Ali bi mu s tem rad dokazal, da se motiš? Najbrž, saj se je na polni mreži počutil nevrednega ulova. Ob obilnem ulovu pri belem dnevu je spoznal svojo grešnost. Bog je večji v vsem in presega človeško logiko. On zna napolniti mrežo tudi takrat in tam, kjer se po vsej logiki zdi morje prazno.

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Molitev, občestvo in poslušanje

V pripovedi o Marijinem darovanju Jezusa v templju vidim tri dele, ki predstavljajo tri pomembne poudarke naše vere. V prvem izvemo, da želita Jožef in Marija izpolniti postavo, zato prineseta Jezusa v tempelj in ga darujeta Bogu. Simboličen dar v zameno za darovanje sta dva golobčka. V ozadju pa že slutimo, da molitev in hrepenenje po Odrešeniku priteguje tudi druge, ki prihajajo v tempelj. V drugem delu slišimo, kako pride starček Simeon v tistem trenutku v tempelj in se sreča s Sveto družino. Tempelj postane prostor srečevanja. V tretjem delu Simeon Mariji napove trpljenje, prerokinja Ana pa se veseli Odrešenika. V globokem poslušanju odhajajo iz templja vsi obogateni.

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 1,1-4;4,14-21)

Duh Gospodov je nad menoj, da prinesem blagovest ubogim

Temeljna misel današnjega evangelija je zagotovo stavek, ki ga Jezus prebere v knjigi preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« Z njo napoveduje svoje javno delovanje in sporoča, kaj bo njegovo poslanstvo. Danes ne moremo mimo dejstva, da je ta stavek prevzel za svoje vodilo in za vodilo Misijonske družbe tudi sv. Vincencij Pavelski. Včeraj smo namreč obhajali praznik spreobrnitve apostola Pavla, ki ga je Vincencij imel za ustanovni dan družbe. Na ta dan je imel misijonsko pridigo in povabil k življenjski spovedi. Ob tem je doživel izreden odziv vernikov, kar je razumel kot božji namig. Ob tem dogodku je v njem dozorelo spoznanje, da je poklican, da posnema Kristusa, ki je, kot smo slišali v današnjem evangeliju, prišel, da prinese blagovest ubogim.

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1-11)

Živost, svoboda in pogum

V odlomku, ki ga vsi dobro poznamo, me nagovarjata drži Marije in Jezusa. Govori o prvem Jezusovem čudežu, ki simbolično nakazuje smer njegovega javnega delovanja. Marija mu pri tem pomaga in sledi. To je kakor sad njegovega krsta. Jezusova drža nam je povabilo in zgled, kako naj mu krščeni sledimo. Izpostavil bi tri lastnosti: živost, svobodo in pogum.

Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,15-16.21-22)

Krščeni s Svetim Duhom in ognjem

Praznik Jezusovega krsta zaobjema božično skrivnost. V sebi nosi celotno sporočilo božjega rojstva. Na božični dan in preteklo nedeljo smo poslušali evangeljski odlomek o Besedi, ki je prišla na svet. V njem je tudi nekakšno povabilo, naj se rodimo iz Boga, da bi postali božji otroci, kajti 'rojeni iz mesa in iz volje moža' ne morejo biti deležni božjega otroštva.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Da bi bili rojeni iz Boga in bi kazali na Luč

S tem evangeljskim odlomkom se v božičnem času srečamo vedno dvakrat: prvič na božič pri popoldanski maši, drugič na drugo nedeljo po božiču. Spomnimo se, o čem smo ob njem že razmišljali. Iskali smo odgovor na vprašanje, ali smo luč sami ali kažemo na Luč, ali smo rojeni iz mesa ali iz Boga? Pri tem so nam bile v pomoč jaslice. Ob osrednjem delu jaslic, ki prikazuje, kako Bog prihaja med nas, da bi začutili njegovo ljubezen in se čutili sprejete, smo se vprašali, na čem gradimo svojo vrednost in veselje nad seboj. Če je On naša Luč, potem je On naše veselje. Če se rojevamo iz Boga, je on naše življenje, če pa vztrajamo pri lastni moči, je vse v naših rokah, potem smo pogosto v strahu in negotovosti.

Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega O��eta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)

Pred nami sta danes dva pomembna poudarka: škofje kot predstavniki delnih cerkvah po svojih stolnicah odpirajo svetoletna vrata in nas vabijo, da vstopimo v sveto leto pod geslom romarji upanja. Drugi poudarek nam predstavlja prva nedelja po božiču, ko obhajamo nedeljo Svete družine.

Po papeževi besedi naj bi upanje zajeli iz srečanja s Kristusom. To upanje, ki nam ga daje srečanje z Njim, ki stopa med nas v božični skrivnosti, smo v svetem letu povabljeni prinesti svetu. Papež našteva, kje vse naj prinesemo upanje:

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Ni bil on luč … rojeni iz mesa ali iz Boga …

Evangeljski odlomek za božično dnevno mašo – ne polnočno ali jutranjo – ostaja vedno isti. Drugi se spreminjajo, tega pa vsako leto poslušamo pri dnevni maši. Bere se kot nekakšen refren, zato se najbrž človek težko ustavi ob eni ali drugi misli. Ob pogledu na jaslice so me posebej nagovorile besede: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o Luči,« ter ob Janezovem razmišljanju o rojenih iz mesa na eni strani ter iz Boga na drugi.