Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.
Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)
V pripovedi o Marijinem darovanju Jezusa v templju vidim tri dele, ki predstavljajo tri pomembne poudarke naše vere. V prvem izvemo, da želita Jožef in Marija izpolniti postavo, zato prineseta Jezusa v tempelj in ga darujeta Bogu. Simboličen dar v zameno za darovanje sta dva golobčka. V ozadju pa že slutimo, da molitev in hrepenenje po Odrešeniku priteguje tudi druge, ki prihajajo v tempelj. V drugem delu slišimo, kako pride starček Simeon v tistem trenutku v tempelj in se sreča s Sveto družino. Tempelj postane prostor srečevanja. V tretjem delu Simeon Mariji napove trpljenje, prerokinja Ana pa se veseli Odrešenika. V globokem poslušanju odhajajo iz templja vsi obogateni.
V zelo zgoščenem poročilu o dogajanju v templju lahko izluščimo nekaj zelo pomembnih elementov naše vere, ki omogočajo, da pridemo do luči in da jo zmoremo prinašati svetu.
Kaj vodi v tempelj vse omenjene osebe? Želja po izpolnitvi postave in molitev. Vera živi iz stalnega odnosa z Bogom. Brez molitve in prizadevanja, da bi izpolnili, kar zapoveduje postava, ne moremo govoriti o življenju iz vere. Marija in Jožef se gotovo zavedata, da sta poklicana, da prineseta svetu nekaj novega. Ne vesta in ne razumeta vsega, vendar v globini doživljata, da ju je Bog izbral za posebno nalogo. Kljub izrednemu odnosu z Bogom pa ne moreta mimo tega, kar jima po Stari zavezi naroča postava. Na drugi strani pa Simeona in Ano v tempelj privede Sveti Duh, ki ju navdihuje po vztrajni molitvi. Tako vidimo prvi jasen temelj vsake vere: molitev in prizadevanje, da izpolnimo 'postavo'.
Drugo, kar povezuje vse te osebe v istem duhu, je zavest pripadnosti in prizadevanje, da gradijo isto občestvo vere. Ne glede na posebno izbranost in različne naloge vsi čutijo potrebo po občestvu. Ko poslušamo pripoved o darovanju v templju, se zdi, da vse povezuje nenavadna privlačnost. Kakor bi magnet zbiral železne delce, tako Sveto družino, Simeona in Ano molitev privede v tempelj. Tam se povezujejo v živo, potujoče občestvo vernikov. Najbrž drug o drugem ne vedo dosti, a so v Duhu eno, ker pripadajo isti potujoči družini, občestvu, ki pričakuje Odrešenika.
Tretje, kar jih povezuje, pa je poslušanje in opazovanje. Brez tega bi se ti ljudje ne mogli srečati. Dogajanje v templju samo na sebi ne zbuja pozornosti. Vse je kot običajno. Ljudje prihajajo in odhajajo. Prinašajo darove ob rojstvu otroka in se vračajo v vsakdanje življenje. Le globoko zrenje, opazovanje in poslušanje jim omogoča, da se srečajo v globini hrepenenj in iskanj. Simeon in Ana opazita nenavadnega otroka, ki je Odrešenik. A nenavadnosti ni opaziti na zunaj, zaznati jo je mogoče le v globini. Gotovo je čutiti izrednost v drži in pogledih Marije in Jožefa, pa tudi v žarenju Jezusove otroške duše. A to lahko opazi le premoljena duša, ki hrepeni po Odrešeniku in ga išče v občestvu. Isto držo preveva Marijo, ki scela prisluhne Simeonu, ko napoveduje veličino Odrešenika in njeno trpljenje.
Iz dogajanja v templju tako lahko izluščimo tri elemente vere: molitev, občestvo in poslušanje. Brez teh bi ne bilo srečanja, Odrešenik bi ostal neopažen, vsi bi živeli drug mimo drugega. In vendar se danes najpogosteje dogaja prav to. Za molitev nam zmanjka časa. Brez nje pa je tudi izpolnjevanje zapovedi prazno. Če nekomu že uspe ohraniti duha molitve, pa se običajno zalomi v občestvu. Individualizem je prepojil vse pore našega življenja, tudi Cerkev. Vsak ostaja v svojem svetu in srečevanja največkrat sploh ni ali pa je le površinsko. Molitev brez občestva postane prazna in usmerjena mimo Boga. Bog vstopa v občestvo in nas v njem želi povezati, zato je Jezus ustanovil Cerkev, občestvo verujočih. Občestva pa ni brez intenzivnega prizadevanja za poslušanje. Le v prizadevanju, da bi videli božje delovanje v ozadju preprostih stvari in oseb, je mogoče odkrivati vsakodnevno božje delovanje. In vendar je tudi poslušanje danes v krizi.
Tri elemente vere nam prinaša svečnica kot izziv: molitev, občestvo in poslušanje. Naša vera je lahko živa le, če bomo ohranjali v sebi to troje: prizadevanje za molitev, hrepenenje po občestvu in dar poslušanja.
