Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,18-24)

Hoditi za Jezusom, pomeni hoditi po poti križa!

Odlomek, ki smo ga slišali, se začenja s poročilom o Jezusovi molitvi. Po navadi je Jezus molil sam in na samem, a tokrat so bili z njim tudi učenci. Zdi se, da je vprašanje, ki ga je nanje naslovil, kaj pravijo ljudje, kdo sem, del molitve. Iz odlomka je namreč razumeti, da se je ta pogovor odvijal znotraj nje. Iz tega že lahko razumemo, da je za Jezusa vprašanje, kdo je on za nas, pomemben del naših molitev. Drugi poudarek, ki nam ga prinaša Jezusov odgovor, je, da podobe Odrešenika ni mogoče ločiti od njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Središče Jezusovega življenja je prav trpljenje, ko bo zavrnjen in umorjen. Temu pa sledi še misel o nas kot njegovih učencih. Če hočemo hoditi za Njim, moramo hoditi po poti zavrženosti in križa.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« Jn 16,12-15

Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico

Jezus je učencem v naprej povedal, da bo odšel od njih. Zavedal se je, da vsega, kar jim govori, še ne morejo razumeti. Gotovo niso razumeli trpljenja, ki ga bo moral sprejeti. Upali so na zmago, a je bila ta zelo drugačna od tiste, ki so si jo predstavljali. Jezus jim je s tem predstavljal, kako v spoznavanju resnice lahko rastejo, hkrati pa govoril tudi o delovanju Svete Trojice. Razlagal jim o Duhu resnice, ki ga bo razodeval, ko bo jemal iz njegovega in o Očetu, ki ga bo oznanjal. Tako poudarja, da je Bog kljub raznolikosti v sebi edin. To razodetje Svete Trojice lahko razumemo kot vodilo za naše notranje delovanje in odnose. Bog želi, da bi bili tudi mi tako edini in povezani v eno občestvo. Vabi nas v dialog, v katerem spoznavamo resnico, ki je ena sama.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-16.23-26)

Oče vam bo dal drugega Tolažnika

Ko je Jezus odhajal od svojih učencev, jim je obljubil drugega Tolažnika. S tem je jasno povedal, da je bil on prvi Tolažnik. Že tukaj se mi zatakne. Zakaj pa bi bil Jezus tolažnik svojih učencev? Saj jim ni bilo posebej hudo hoditi za tako dobrim Učiteljem? Učil jih je ljubezni, preizkušenj zanje še ni bilo. Zakaj bi on sebe imenoval Tolažnik?

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi

Slišali smo Jezusovo oporoko. Očeta prosi za svoje učence, da bi bili vsi eno, kakor je Oče v njem in On v Očetu. To je Jezusova temeljna želja, oporoka, ko se poslavlja od njih. Za to je živel, to je oznanjal. Prevzel je človeško naravo, da je lahko stopil med nas in hodil z nami. Edinosti ni uresničil le z Očetom, ampak tudi z nami. Iz tega nenazadnje sledi tudi eno najmočnejših njegovih sporočil, tj. da smo med seboj bratje in sestre, o čemer smo razmišljali preteklo nedeljo.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí. (Jn 14,23-29)

Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede

Jezus ljubezen do Njega povezuje s tem, da se držimo njegove besede. Njegova beseda je beseda o ljubezni. Lahko bi rekli, da nam spet naroča, naj se ljubimo med seboj, kakor nas je On ljubil. Držati se njegove besede pomeni ljubiti.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)

Drugačna ljubezen

Še vedno smo v velikonočnem času, božja beseda pa nas vrača v dvorano zadnje večerje, kjer se Jezus poslavlja od svojih učencev. Naroča jim, naj se ljubijo med seboj. Zdi se, da nas Cerkev vabi, naj velikonočni čas ne postane prazen, naj ne pozabimo bistva Jezusovega vstajenja. Želi nam reči: »Kristus je vstal, ker je ljubil do konca. Ljubiti je tudi vaša naloga!«

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30

Moje ovce poslušajo moj glas

Evangelij nam danes prinaša prisrčno podobo dobrega pastirja in njegove črede. Čeprav ne doživljamo teh prizorov v svoji bližini, pa si lahko predstavljamo, kako tesno povezanost ustvarja odnos med pastirjem in ovco. Ovca se mora odtrgati od še tako dobre paše, če jo pastir žene naprej. Zaupati mu mora, da jo pelje na boljši in varnejši kraj. Lahko v tistem trenutku zanjo to ni najboljše, a je potrebno zaradi drugih ipd. Zaupati mora, da dobri pastir vedno poskrbi za vse. Zaupanje je temelj odnosa, o katerem govori Jezus, ki pravi, da ovce poslušajo njegov glas, da jih pozna, one pa hodijo za njim.

Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1-19)

»Na tvojo besedo bom vrgel mreže« – pot zaupanja

Tretja velikonočna nedelja je že. Pričakovali bi, da nam bodo evangeljski odlomki prinašali vedno večje navdušenje učencev nad vstajenjem, a ni tako. V evangeliju smo srečali apostola Petra, ki se je vrnil k mrežam, od katerih ga je Jezus potegnil na začetku njegovega delovanja. Zanimivo, da se Jezus Petru tudi tokrat približa na isti način. Tako kot mu je prvič rekel, naj vrže mreže za lov, mu naroča tudi v drugo.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Neverjetna vera v človeka

Ob velikonočnih praznikih imam občutek, da praznujemo nekaj, česar nam velikonočno jutro ni prineslo. Jezus je vstal, to ni dvoma. V tem smislu je naše praznovanje gotovo in pravo. A zdi se, da praznujemo vero, ki je ena sama gotovost in jasnost, o čemer pa velikonočni dogodki ne govorijo. Nasprotno, vse je velika skrivnost in učenci so pred goro nerešenih vprašanj.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Tiho jutro in prazen grob

Dragi bratje in sestre, vesel sem, da smo navsezgodaj zbrani ob praznem božjem grobu, tako kot so ob njem stali Marija Magdalena, Simon Peter in Janez. Zanimiva druščina. Marija Magdalena, ki je bila prva pri grobu, je žena, iz katere je Jezus izgnal sedem hudih duhov. Tam sta še apostol Peter, ki je Jezusa trikrat zatajil in učenec, ki ga je Jezus posebej ljubil.