Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolne množice učil.

Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovariš v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogama in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)

Norost ali božja modrost?

Učenci so se vso noč trudili, pa niso nič ujeli. Jezus jim je po naporni noči predlagal, naj ponovno vržejo mrežo. Apostol Peter je vedel, da je metati mrežo pri belem dnevu nerazumno, vendar je sprejel Jezusov izziv . Ali bi mu s tem rad dokazal, da se motiš? Najbrž, saj se je na polni mreži počutil nevrednega ulova. Ob obilnem ulovu pri belem dnevu je spoznal svojo grešnost. Bog je večji v vsem in presega človeško logiko. On zna napolniti mrežo tudi takrat in tam, kjer se po vsej logiki zdi morje prazno.

Kaj je vodilo Jezusa, da je učence izzval s takšnim povabilom? Če pogledamo sklep odlomka, jih je z nenavadnim ulovom povabil, naj pustijo dosedanje življenje za seboj in gredo za njim. Petru je rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Potem beremo: »In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«

Čemu loviti pri belem dnevu? Čemu začeti hojo za Jezusom z nekim, po človeško gledano, neumnim dejanjem? Mar je hoja za Jezusom norost? Kaj nam sporoča ta nenavaden ulov? Na prvi pogled bi lahko rekli, da Jezus sprevrača obstoječi red. Kot bi se hotel delati modrejšega od vsega dotedanja ribiške prakse in vsega znanja. To je danes zelo moderno. Današnji človek skuša vse postaviti na glavo: vrednote, vzgojo, spolnost in še kaj. Ali Jezus želi narediti takšen prevrat?

Če pogledamo v njegovo življenje, vidimo marsikaj nenavadnega. Zdi se, da tudi on ruši ustaljene dobre navade: spoštovanje sobote , sobotni počitek in umivanje rok; dotika se mrtvih in gobavih; druži se z javnimi grešniki in tujci . Ali je njegov cilj postaviti stvari na glavo ali kaj drugega?

Gotovo nam je jasno, da Jezusov cilj ni, da ruši vrednote . Kaj pa je njegov cilj? Zakaj na pogosto videz rušijo ustaljene dobre navade? O ozadju njegovih dejanj govori sklep današnjega odlomka, ki govori o tem, da Jezus povabi Petra, naj postane ribič ljudi. Kaj naj to pomeni, če ne, da bo zbiral ljudi in jih povezoval v hoji za Jezusom? In kako bo naredil kaj pametnega, če bo rušil obstoječe vrednote? Zakaj Jezusa moti obstoječi red? Zakaj vabi v norost, da apostoli mečejo mrežo pri belem dnevu?

Da bi ga mogli razumeti, moramo pogledati, kaj je dejansko začel in kaj se je zaradi vrednot dogajalo v takratni družbi. Ko je Jezus ozdravljal tudi ob sobotah, je to začel zato, da bi pomagal ubogim in jim vrnil dostojanstvo. Zanje se ni nihče menil. Bili so nezaželeni. Farizeje niso skrbeli ne sobota ne ubogi. Radi so bili pomembni in imeli svoj mir in privilegije. Jezusa pa so ubogi resnično skrbeli, zato je postavil ljubezen nad vsako pravilo, tudi nad spoštovanjem sobotnega počitka. Ko se Jezus in njegovi učenci pred obedom niso umili, ni hotel biti malomaren! Opozoril pa je na hinavščino na gostih. Za lepim videzom in čistimi rokami se je skrivalo umazano, hinavsko srce. Ko se je družil z javnimi grešniki in tujci, ni želel razvrednotiti takratnih vrednot, ampak pokazati, da je tudi grešnik človek, ki potrebuje usmiljenje.

Jezus torej vabi k norosti, ki naj bi nam pomagala pogledati na stvari globlje, onkraj vidnega. Da bi videli prav ne zadošča nitinje niti prevračanje vrednot. Vodilo za Jezusa je vedno ljubezen do najbolj ubogih, zanemarjenih in na videz pokvarjenih. Človeka je vedno gledal kot božjo podobno in v njem iskal dobro. Zato, da bi se mu lahko približal, je bil vedno pripravljen odstraniti vse ovire in to za vsako ceno.

Po njegovem zgledu je delal tudi sv. Vincencij Pavelski. Ko se ga je Jezus dotaknil, je šel za njim med uboge. Njegovi prijatelji so postali umazani in neuki kmetje, berači in obsojenci na dolge zaporne kazni in na delu na galejah, zavrženi dojenčki, ki so jim takrat rekli otroci greha. Tudi on je moral iti prek sprejetih meril, da je pomagal najbolj ubogim.

Današnji evangelij nas torej vabi, da se ne oklepamo pravil, ker nam je tako najbolj varno, ampak da skušamo postaviti na prvo mesto najbolj odrinjene in uboge. Ljubezen, ki se odraža v dejanjih, je dejansko edino merilo naše vere. Naša dejanja vere naj vodi skrb za ljudi okrog nas.

Najbrž poznamo v Cerkvi dve skrajnosti tudi. Na eni strani se požvižgamo na vrednote ali pa jih držimo kot pijanec plota. Bojim se, da so mavrične barve jubileja boljša fasada kot dejanska skrb za uboge in drugačne. Vsaj ko gre za konkretno revščino, ni videti posebne zavzetosti. Bodimo torej previdni. Jezus s svojim zgledom ne želi rušiti vrednot niti ne želi zbujati pozornosti. Vedno in povsod ga vodi skrb za najboljšo uboge. Naj nas ljubezen resnično priganja, da ne bo ovir, ki bi nam preprečile delati dobro.