Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,17.20-26)
Današnji evangelij je neke vrste nadaljevanje sporočila pretekle nedelje. Jezus je učencem pri belem dnevu naročil, naj odrinejo na globoko in vržejo mreže na lov. Loviti pri belem dnevu in na globokem je bilo proti vsaki ribiški praksi in tudi pameti. A Jezus je učencem napolnil mreže. Razmišljali smo o božji norosti, ki postavlja marsikaj na glavo. Na videz ruši tradicijo in dobre stare vrednote. A če pogledamo od bliže, je vse skupaj le povabilo, da se oklenemo tistega, kar dela tradicijo dobro in kar drži vrednote pokonci. To pa niso navade in lagodje, ampak neprestano prizadevanje, da bi bilo naše življenje odgovor na resnične potrebe in to v duhu prave ljubezni. Prava ljubezen pa se preskuša prav v pozornosti do najbolj ubogih. Ko ta v družbi zmanjka, je družba na poti v propad.
Kakšno nadaljevanje je v tokratnih blagrih in gorjeh? Slišali smo: »A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
Začel bom s tretjim tj.: »Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste.« Zagotovo Jezus ne želi, da bi jokali in žalovali. Zakaj svari pred smehom? To ni svarjenje pred dobro voljo, ampak pred videzom dobre volje oz. pred lepim videzom. Kako pogosto srečam ljudi, ki z bolečino gledajo okrog sebe nasmejane ljudi, sami pa so obupani in žalostni. Prihajajo po pomoč, ker jih vse boli. Njihova želja je, da bi bili lahko veseli tako, kot so veseli ljudje okrog njih. Težko jih je prepričati, da imamo vsi težave in da smeh še ne pomeni dejanske dobre volje. Vsi imamo probleme, z njimi se moramo srečevati, jih reševati in nekatere tudi nerešene nositi. A kaj ko se celotna družba dela, da nima težav! Kakšne so posledice? Za takšnim smehom prideta žalost in jok. Ljudje čez nekaj let padejo v depresijo, ki je pravzaprav samo potlačena jeza. V ljudeh se prebuja krivica, ker jim življenje ne prinaša uspehov in lahkotnosti, ki so si jo zamislili. Če ne padejo v depresijo, pa se obup, ko nič ne gre v pravo smer, prelevi v agresijo, zato je vse več nasilja in odvisnosti. Ker Jezus ve, da življenja ni mogoče polno živeti s smehom, nas vabi, da ga vzamemo zares.
Zakaj nas svari pred bogastvom? Vsi okušamo veselje nad tem, da si lahko to ali ono privoščimo, mar ne? Je s tem kaj narobe? Ne, Bog nas je vsekakor ustvaril za veselje. Lep je občutek svobode in moči, ki nam ga daje moč denarja. Nevarno pa je, da pozabimo, da naše življenje ni tako obvladljivo, kot se v nekem trenutku zdi. Če nas moč denarja v tej ali oni stvari potolaži, pa je jasno, da je življenje v božjih rokah in ne v naših. Če se zanesemo na bogastvo, ki nas je uspavalo, se bomo prej ali slej prebudili z nemočjo, v kateri nam bogastvo ne bo prav nič koristilo.
Čeprav je Jezus večkrat nasitil lačno množico, pa danes izreka gorje tistim, ki so siti, ker bodo lačni. 'Težava sitosti' je zelo podobna tisti glede bogastva. Vemo, da tudi s hrano lahko zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Hrana lahko predstavlja odgovor na naša hrepenenja, ki jih v polnosti ne moremo izpolniti. Prav zaradi neizpolnjenosti nas ženejo naprej. Če pa neizpolnjenost zapolnimo s hrano, potešimo silo, ki nam daje življenje. Danes je toliko bolezni prehranjevanja tudi zato, ker bi vse, kar nam manjka, radi zapolnili s hrano. Tudi odvisnosti so v veliki meri odraz tega, da ne zdržimo z bolečino hrepenenj. Ker je vsak napor odveč, iščemo bližnjice do izpolnitve.
Kako močna je naša želja, da bi ljudje o nas lepo govorili. Jezus pa pravi: »Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« Kaj pa je narobe, če lepo govorijo o nas? Čisto preprosto, ko postane to cilj, potem samo še ugajamo. S tem izgubimo dvoje: sebe in resnico. Sebe, ker izgubimo svoje stališče in hrbtenico; resnico, ker gledamo samo na to, kako bo nekaj izpadlo, ne pa, ali je resnično ali ne. In vendar tudi Cerkev danes skoraj ne pozna drugega kot lepo nastopajoče preroke. Ko se Cerkev poslovi od Resnice, se je poslovila od Kristusa.
Vzemimo Jezusovo svarilo zares, čeprav se zdi pretežko. Bogastvo, veselje, hvala ljudi in polni želodci nam ne bodo prinesli življenja, ki ga v globini vsi iščemo. Še vedno drži, da nas bo odrešil le On, ki je trpel, umrl in vstal za nas.
