Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)
V treh hudičevih skušnjavah, o katerih smo slišali v evangeliju, vidimo nekaj skupnih točk. Prva je zagotovo, da hudič vedno ponuja lažjo rešitev. Lažja pot, ki je pravzaprav skušnjava vseh reklam tega sveta, nas pogosto oddaljuje od boljše poti. Druga stran hudičevih skušnjav je skušnjava sebičnosti. Jezusa želi odvrniti od drže služenja Očetu in bližnjim. Če bi nasedel skušnjavam, bi preprosto ne mogel več izpolniti poslanstva, ki mu ga je Oče zaupal.
Hudič na videz sicer ne ponuja nič slabega, a v globini je zanka, v katero bi se lahko Jezus ujel in zapravil vso svojo božjo veličino. Podobno skuša tudi nas. Poglejmo vsako skušnjavo posebej in poskušajmo najti odgovor zanjo v molitvi Očenaš.
O prvi skušnjavi pravi takole: Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.«
Tudi mi bi, ko postanemo 'lačni' tega ali onega, radi po svoje rešili težave. Kaj hitro nas zanese, da pozabimo, da smo božja podoba. V življenje nas je poklical Bog, zato naj bi ne reševali stvari, ne da bi ga vprašali, kakšen načrt ima za nas in kaj nam pripravlja. Vedno je vprašanje, kaj je resnično dobro, ne kaj je lažje. S čim ostajamo božja podoba in s čim to podobo zapravljamo.
Odgovor na to skušnjavo lahko najdemo v očenašu, v prvi prošnji oz. namenu molitve: posvečeno bodi tvoje ime! Ta prošnja nam pomaga razmišljati, kaj je resnično dobro, ne glede na to, da je težko. Če se bomo spraševali, s čim bomo bolj slavili in posvečevali Gospoda, bomo mogli prepoznati skušnjave te vrste in se jim tudi upreti. Potem ne bomo izbirali tistega, kar je lažje, ampak tisto s čemer Boga bolj slavimo.
Kljub temu da je nekaj težje, nam prinaša več veselja. V postnem času se lahko potrudimo za preproste stvari kot so: da smo bolj pozorni, da z veseljem vstanemo, da smo zadovoljni s tem, kar imamo. S tem posvečujemo njegovo ime. Ne mašimo lakote, ampak nanjo odgovarjamo z mislijo Nanj!
Druga skušnjava: Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
Pravzaprav smo, če smo le malo pozorni, ves čas v skušnjavi, da se vrtimo okrog sebe in skrbimo le zase in uresničevanje svojih načrtov. Lahko bi rekli, da gradimo 'svoje kraljestvo'. Kako pogosto nam zmanjka časa in moči za molitev, za pogovor, za skrb za bližnjega. Zavrtimo se okrog tega, kar nam bolj paše. Ko se vrtimo okrog sebe, pravzaprav služimo bolj hudiču kot Bogu. Pa ne, da ne smemo poskrbeti zase! Pomembno je, da pri tem nikoli ne pozabimo, da smo božja podoba in da smo povabljeni, da gradimo kraljestvo božje ljubezni med nami.
V Očenašu molimo: pridi k nam tvoje kraljestvo! Hudič nam ponuja različne bližnjice in mikavne rešitve za vse težave. Vabi nas, da gradimo svoje kraljestvo in pozabimo na Boga in na bližnje. Mogoče pa bi se morali pogovoriti, si vzeti čas za koga ipd.?
Tretja skušnjava: Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Ko pa nekaj že damo na Boga, bi najraje, da On naredi vse. Potem rečemo: »Kakor bo Bog dal,« ali pa »zaupamo v Njegovo usmiljenje« ipd. A Bog hoče, da se vedno in povsod sprašujemo, kaj od nas pričakuje. Hoče, da neprestano iščemo njegovo voljo, pa če je še tako skrita in zahtevna. Kot njegovi učenci se ne moremo zadovoljiti s preprostimi rešitvami kot jih predlaga hudič, in sicer, da se vržemo v prazno, pa naj nas Bog lovi. Ne, mi moramo razmišljati, kje je Bog, kam nas vabi in skočiti v njegovo naročje, ne da on teka za nami. Mi moramo iskati Njega!
V Očenašu molimo: zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
Pred nami so torej tri skušnjave in tri prošnje v molitvi Očenaš:
Naj nas vse, za kar si bomo prizadevali v postnem času, odpira Bogu in bližnjemu.
