Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,22-30)

Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!

Današnji evangelij ne zveni ravno spodbudno. Kljub trdim Jezusovim besedam, da ni lahko priti v nebeško kraljestvo, vseeno upam, da se nas bo Bog ob koncu le usmilil. Eno je gotovo, Jezus nas svari pred pretirano samozavestjo, da smo že odrešeni, ker ga poznamo. Reči nam želi, naj si ne domišljamo, da ko redno sedamo v cerkvene klopi, že sedimo na vlaku za nebesa. Jezus želi, da se to, kar v veri molimo in izpovedujemo, pozna tudi v življenju. Ko pravi: »Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!« jasno izpostavlja, kaj je zanj nesprejemljivo.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!

Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12,49-53)

Jezus prinaša razdeljenost

Težko je slišati, da Jezus ne prinaša miru, saj si prav miru vsi želimo. Še težje je razumeti, da prinaša razdeljenost. Poleg tega je ne prinaša kamorkoli, ampak tja, kjer si povezanosti najbolj želimo, tj. v družino. Kaj hoče s tem povedati in zakaj bi bila kakršnakoli razdeljenost dobra?

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Življenje, ki se nadaljuje

Marijino vnebovzetje je praznik njenega življenja in povabilo, da jo posnemamo, da bomo tudi mi deležni nebeškega veselja. O Mariji sicer ne vemo dosti, kar vemo, pa je zelo zgovorno: kar bo oznanjal njen Sin, v veliki meri ona živi že pred njim.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!

Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«

Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a nič ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« (Lk 12,32-48)

Služabnik naj kaj pripravi in izpolnjuje voljo Gospodarja

Evangeljski odlomek je poln spodbud. Slišali smo:

• Ne boj se mala čreda.
• Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme.
• Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane.
• Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela!

Jezus nas spodbuja k življenju, ki bo bogato v Bogu, kot smo razmišljali že preteklo nedeljo. Od lakomnosti in pohlepa naj bi se obračali k skrbi za bližnje. Izogibali naj bi se vsemu, kar nas pri tem ovira. V današnjem evangeliju nam Jezus v opomin daje primer služabnika, ki si je ob odsotnosti gospodarja rekel: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in je začel pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati. Verjamem, da tukaj zbrani nimamo tako hudih težav. To najbrž ni naš problem. Vprašanje podobe zvestega služabnika, ki ga izpostavlja Evangelij, pa je globlje.

Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,13-21)

Življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja

Odlomek, ki smo ga prebrali, govori o vprašanju premoženja. Najprej smo slišali prošnjo enega izmed poslušalcev, naj mu Jezus pomaga rešiti spor glede dediščine. On pa ga opozori, naj se varuje lakomnosti. Ta odgovor podkrepi s priliko o bogatinu, ki mu je polje dobro obrodilo in si je zato sezidal večje žitnice, potem pa užival. S tem Jezus le še pojasni, naj se varujemo zagledanosti v materialne dobrine, ker bomo te prej ali slej pustili za seboj. 'Na ono stran' bomo nesli le sami sebe.

Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,1-13)

Gospod, naúči nas moliti

Ob tokratnem evangeliju mi stopa pred oči predvsem čisto preprosta prošnja enega izmed učencev: »Gospod, naúči nas moliti!« Predstavljam si, da je privrela na dan iz otroškega navdušenja nad Učiteljem. Ko so učenci videli, kako živ odnos ima Jezus s svojim Bogom, so po tem zahrepeneli. Tudi sami so želeli biti deležni tako močnega izvira življenja, zato je eden izmed njih rekel, naj jih nauči tega odnosa.

Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,38-42)

K čemu nas Jezus spodbuja?

Ni dvoma, da je Jezus pohvalil Marijo in pograjal Marto. Hiter sklep bi bil, da je pomembno, da se poslušamo in ni pomembno, kako postrežemo. A stvar najbrž ni tako preprosta. Jezus sporoča kaj več kot to. Ko pogledamo njegovo življenje, vidimo, da je rad prišel na to ali ono gostijo. Zanimivo je tudi, da je njegov prvi čudež povezan prav z obedom. Spomnimo se svatbe v Kani Galilejski. Če bi postrežba ne bila pomembna, bi zagotovo brez težav vztrajal pri svoji prvi misli, da njegova ura še ni prišla, da bi poskrbel za vino. A je očitno prav tam spoznal, da je napočil čas, da pokaže svojo moč. Ko so že veliko popili, je iz vode naredil še okrog 600 litrov vina. Torej je strežba zanj vseeno zelo pomembna.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)

Kaj naj storim,

da dosežem večno življenje, je vprašanje, na katero skuša Jezus odgovoriti. Kaj razume pod večno življenje učitelj postave? Nebesa? Stara zaveza, še ne pozna pojma večnega življenja, kakor ga poznamo mi. Po smrti je za Jude obstajal šeól – nekakšen kraj mrtvih, senc, kjer ni življenja, veselja ali odnosa z Bogom. Zato v psalmu 88 beremo: »Bodo mar vstale sence, da bi te slavile?« Vprašanje večnega življenja je bilo za vernega juda najbrž bolj vprašanje božjega blagoslova. Blagostanje pri družini in živini je pomenilo, da je Bog z njim. Kasneje se je oblikovala tudi misel o vstajenju mrtvih.

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)

Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove

Ob današnjem odlomku lahko nadaljujemo razmišljanje pretekle nedelje. Spomnimo se, kaj se je zgodilo. Srečala sta se dva dobra prijatelja: Jezus in Peter. Oba sta prestala težke preizkušnje. Jezus je hudo trpel in umrl na križu, apostol Peter ga je v tistem trenutku zatajil in hkrati doživljal njegov navidezni poraz. Ne glede na to, kar se je zgodilo, je Jezus Petru ob srečanju mirno rekel: Peter, ali me ljubiš bolj kot tile. Potem mu je naročil, naj pase njegovo čredo.

Ko se je Jezus prikazal svojim učencem in z njimi jedel, reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor no��eš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!« (Jn 21,15-19)

Ali me ljubiš bolj kot tile?

Srečanje med Jezusom in učenci, o katerem smo danes slišali, se je zgodilo po vstajenju. Torej je za Petrom že izkušnja trikratne zatajitve. Spomnimo se, kako je Jezusu zatrjeval, da ne sme trpeti in da je zanj pripravljen dati celo življenje. Ko pa je hotel videti, kaj se z njegovim Učiteljem dogaja pri Pilatu, ga je trikrat zatajil. Zbal se je namreč, da ne bi prejeli še njega.