Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!
Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12,49-53)
Težko je slišati, da Jezus ne prinaša miru, saj si prav miru vsi želimo. Še težje je razumeti, da prinaša razdeljenost. Poleg tega je ne prinaša kamorkoli, ampak tja, kjer si povezanosti najbolj želimo, tj. v družino. Kaj hoče s tem povedati in zakaj bi bila kakršnakoli razdeljenost dobra?
Tokrat se bom lotil razmišljanja na drugem koncu. Na praznik Marijinega vnebovzetja so naši škofje poudarjali, da smo kristjani varuhi življenja. Sedanji vladi in parlamentarni večini so očitali, da sprejema zakone, ki življenje uničujejo. Vsekakor so za kristjana evtanazija, splav, svobodna uporaba konoplje itd. nesprejemljivi in prav je, da se kristjani borimo proti temu. Postavlja pa se mi vprašanje: Kako?
Zame so vsi ti zakoni posledica našega načina razmišljanja, ki je preplavilo celotno družbo. Večina bo rekla, da je razlog v medijih. Sam vidim vzroke drugje. Pa ne le vzroke za zgoraj omenjene zakone. Tudi mnogi pogledi na življenje, kot je teorija spola, poroka istospolnih parov itd., imajo isti izvor. Pa so res mediji vzrok ali le odražajo neko stanje družbe?
Če pogledamo v parlament, lahko vidimo v njem podobo naših družin. Delimo se na naše in vaše, kričimo za in proti. Začne se že pri vprašanju, ko fant ali dekle iz naše družine izbira partnerja v drugi? Vprašanje, kdo ima prav, se nadaljuje, ko se poročita. Pogosto ostaja odprto in nikoli rešeno vprašanje ali bo po moje ali po tvoje, po naše ali po vaše. Ko pride na svet otrok, se vprašanje, kaj je dobro in kaj ne preseli na vzgojo. Poenostavljeno rečeno je prav tisto, 'kar je pri nas'. Dokler si pri nas, bo tako! je bilo staro načelo. Danes tega mogoče marsikdo ne upa več izreči, a logika ostaja ista.
Družine tako postajajo ne eni strani prostor spopada, na drugi pa ječa. Za mlado življenje je družina v tej luči pretesna. Ne omogoča svobode, po kateri hrepeni novo življenje samo po sebi. V tej utesnjenosti se rojeva marsikaj.
Vrnimo se na začetek. Ne predstavljam si, da bi otrok, ki se počuti od svojih staršev celo življenje razumljen, razmišljal o evtanaziji. Ni pa si težko predstavljati otroka, ki mora vse življenje čustveno skrbeti za svoje starše. Tega je ogromno.
Pomislimo na Jezusovo mater Marijo, kako je skrbela za sina in se znala umakniti, ko je bil čas za to. Že pri dvanajstih letih je sprejela otrokov opomin. Premišljevala je, kaj se z otrokom dogaja in ga ni silila v ustaljene okvire. Ko je bil Jezus odrasel, ni bil zvezan z občutki dolžnosti in krivde do staršev. Ni mu bilo potrebno hoditi okrog svojih domačih, da ne bo kaj narobe. Ni se obzirno vračal k mami na obisk, da ne bi slišal očitkov, zakaj se nič ne oglasi itd. Nasprotno, Marija je hodila za njim in ga podpirala pri njegovem delovanju.
V naših družinah pa je pravilo, da morajo otroci skrbeti za svoje starše, takoj ko odidejo od doma. Starši pri šestdesetih vežejo nase otroke in jim ne pustijo oditi. Ali pa jih pošljejo v svet in se zanje ne zmenijo več. V prvem primeru je vez tako tesna, da otrok ne zdrži pritiskov in je čustveno pohabljen, v drugem pa staršev sploh nima. Mar ni logično, da bo v takšnih čustvenih vezeh, otrok padel v razmišljanje, da hoče končno zaživeti svobodno. V takšnih odnosih lahko razumem, da bodo nekateri razmišljali tudi o možnosti evtanazije, sicer pa ne.
Iste drže vplivajo na otroka še drugače. Ali mislite, da otrok potrebuje beg v svoj svet, v omamo, če se ob starših počuti sprejetega in ljubljenega? Ali res potrebuje drogo? Zagotovo ne. Če pa bo že padel vanjo, se bo ob ljubeči skrbi zmogel pobrati. Zadušljive vezi, pa ga nasprotno vanjo le tiščijo.
Nič drugače ni z vsemi spolnimi problemi. Če bo otrok videl, kako se imata starša rada in kako si prizadevata živeti ljubezen, ali bo res dvomil v zvezo med moškim in žensko? Ali bo dvomil, kakšnega spola je? Zagotovo ne!
In kaj Jezus danes pravi? Prišel je, da zrahlja suženjske vezi naših družin. Da postavi v središče družine Boga, R(r)esnico, ki edina osvobaja. Le tam, kjer je v ospredju svoboda v iskanju te resnice, je mogoče graditi tople domove in zdravo družbo ter sprejemati zakonodajo, ki bo v korist vseh. Parlament bo vedno odražal stanje duha v naših družinah. Rešitev je torej v tem, da zaživimo evangelij še bolj zavzeto. Le tako bo tudi parlament drugačen in zakoni bolj božji, kot so danes.
