Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,35-43)

Biti je pomembnejše kot kaj narediti

Poskušajmo se vživeti v dogajanje, ki ga opisuje današnji evangeljski odlomek. Po dolgem dnevu mučenja in norčevanja ter neskončno dolgi poti do Kalvarije obdaja Jezusa en sam posmeh. Vsi se iz njega norčujejo. Ali si lahko to predstavljate? Človek do konca raztrgan od bičanja, kronanja, nošenja križa in zverinsko mučen mora na koncu poslušati še norčevanje. Vsi ga izzivajo enako, in sicer: če je on res to, kar pravi, naj se reši! Jezus pa se ne zmeni za poniževanje. Odzove se le na besede desnega razbojnika, ki prizna svojo krivdo, prepozna Jezusovo nedolžnost in ga prosi, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo.

Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,5-19)

S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje

Današnji evangeljski odlomek je zelo raznolik. Na začetku smo slišali, da so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa se ni ustavljal ob lepoti in je sogovornike opozoril na minljivost vsega, češ: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Učenci so se prestrašili in vprašali Jezusa, kdaj se bo to zgodilo. Opisal jim je vse grozote, nazadnje pa jih spodbujal k pogumu in zaupanju in končal z besedami: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus. (Jn 2,13-22)

Verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus

Kako vam zveni današnji evangeljski odlomek – tole z bičem in odločno besedo? Verjetno bi nekateri radi videli, da bi kdo tudi v Cerkvi imel pogum tako jasno in glasno nastopiti. Najbrž pa ste tudi taki, ki si tega nikakor ne želite. Ali sta takšna odločnost in celo grobost na mestu? Danes bi gotovo kdo govoril o zlorabi oblasti oz. avtoritete. Kdo ima torej prav: tisti, ki je za odločen nastop ali tisti, ki bi reševal stvari bolj 'mehko'? Če tole vprašanje aktualiziramo, lahko govorimo tudi o reševanju problematike Romov in Šutarjevem zakonu ter podobnih vprašanjih. Eni bi 'gladili', drugi bi nastopili po vojaško.

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,37-40)

Gledati Sina in verovati vanj

Današnji evangeljski odlomek je sam po sebi precej zahteven. Pravzaprav je zapisan v značilno Janezovem teološkem slogu. Veliko bolj jasen nam postane, če pogledamo, od kod je vzet. Z besedami, ki smo jih slišali, Jezus nagovori ljudi, ki so ga iskali po čudežni pomnožitvi kruha. Takole beremo: »Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.«« Jezus je poslušalcem očital, da so videli čudeže, a še vedno ne verujejo vanj. Želi jim dati kruha, ki bo hrana za večno življenje, oni pa iščejo le lagodje.

Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,1-12)

Postanite kakor otroci!

Jezusov nagovor, ki smo ga pravkar slišali, nas najbrž vedno znova izziva s svojo nenavadno logiko. Mislim, da težko izstopimo iz logike tega sveta v svet blagrov. Ko razmišljamo o svetosti, se najbrž zavrtimo na eni strani okrog vprašanja grehov ter na drugi okrog popolnosti. Jezus pa nas vabi, da vstopimo v nek drug miselni svet, ki se nam tako rad vedno znova izmuzne. Da bi nam njegovo razmišljanje postalo bližje, sem se ustavil ob naslednjem odlomku: »Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.«« (Mt 18,1-5)

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

Jezus vabi k molitvi, da bi prav videli sebe in bližnje

Prilika, ki smo jo pravkar slišali, nam je najbrž dobro poznana. Tudi v naših jaslicah smo jo že večkrat predstavili. Tokrat sem se najprej ustavil pri tem, komu jo je Jezus povedal. Ste opazili, na koga jo je naslovil? Na tiste, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge. Zanimivo, mar ne? Ko je Jezus opazoval ljudi okrog sebe, je videl, da se imajo nekateri za boljše od drugih. Vemo, da so Judje na splošno prezirali Samarijane, farizeji so se zgražali nad javnimi grešniki ipd.

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?

Jezus nas izziva z zelo radikalnim vprašanjem: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Ob tem se nam nujno postavi vprašanje: Kaj je vera? Ob priliki o vdovi in sodniku bi lahko sklepali, da je vera nadležno vztrajanje pri iskanju pravice. Pa je to res vera? Nadležnih in nezadovoljnih ljudi, mislim, da ne manjka. Tudi če so ti med verniki, nisem ravno prepričan, da Bog to pričakuje od nas.

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Pojdite, pokažite se duhovnikom

smo slišali v evangeliju. To Jezusovo naročilo me tokrat še posebej nagovarja. Kaj je s tem sporočil gobavim? V Jezusovem času je bila gobavost ne le bolezen, ampak tudi duhovna nečistost. Po Mojzesovi postavi (prim. 3 Mz 13–14) so duhovniki edini smeli uradno potrditi, da je bil gobavec očiščen, in šele takrat se je lahko človek vrnil v skupnost – domov, med ljudi, v tempelj.

Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)

»Pomnôži nam vero!«

Današnja prošnja Jezusovih učencev je slišati kot klic v sili: »Pomnôži nam vero!« Očitno so učenci ob vsem, kar so poslušali, doživljali stisko. Najbrž so se spraševali, kako naj živijo tako poglobljeno, kakor od njih pričakuje njihov Učitelj. Pred današnjim odlomkom najdemo v Svetem pismu priliko o Bogatašu in ubogem Lazarju, ki smo jo poslušali preteklo nedeljo. Lahko si mislimo, da so učenci čutili, da jih hitro zanese v krivično držo bogataša. Bogataš pa ni mislil, da ga ob sodbi čaka pekel. V življenju je užival, šele smrt mu je nastavila ogledalo njegovih napak.

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16,19-31

Z Vincencijem in Slomškom biti odgovor za ta čas

Verjetno je vsakdo izmed nas že večkrat slišal ta evangeljski odlomek, razumel kazen za bogatina in sočustvoval z Lazarjem. Morda smo ob njem kdaj občutili tudi nelagodje, ko smo pomislili na svoje blagostanje. A Jezus po vsej verjetnosti ne obsoja bogastva – v svoji dobroti in razumevanju človeka tega ne bi mogli razumeti. Kaže pa na nekaj globljega. Bogatin je človek, ki si prisvaja trenutek, a brez posluha za okolico in za druge. Omamljen od lagodja in bogastva spregleda vse – tudi Lazarja. To spozna prepozno. Takšno ravnanje je zelo značilno tudi za naš čas, vsaj v določeni meri pa za vsakega izmed nas. K temu botruje razvajenost sodobnega sveta, še bolj pa okolje, prenapolnjeno z informacijami, reklamami in vabili, ki nas pogosto, ne da bi se zavedali, speljejo kamorkoli.