Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«
In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,1-13)
Ob tokratnem evangeliju mi stopa pred oči predvsem čisto preprosta prošnja enega izmed učencev: »Gospod, naúči nas moliti!« Predstavljam si, da je privrela na dan iz otroškega navdušenja nad Učiteljem. Ko so učenci videli, kako živ odnos ima Jezus s svojim Bogom, so po tem zahrepeneli. Tudi sami so želeli biti deležni tako močnega izvira življenja, zato je eden izmed njih rekel, naj jih nauči tega odnosa.
Jezus jih uči preproste drže otroka pred očetom. Spodbuja jih k zaupanju, ko pravi: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Najbrž ni naključje, da apostol Luka zaključi 11. poglavje, v katerem je odlomek, ki smo ga slišali, z grobo kritiko farizejev in pismoukom. Izreka jim gorje, ker skrbijo predvsem za lep videz, se prerivajo za prve sedeže in nalagajo neznosna bremena ljudstvu, ne da bi sami karkoli od tega nosili. Še več, namesto, da bi pritegnili k molitvi še druge, jih s svojim zgrešenim zgledom, morijo.
V tem okviru lahko vidimo, da Jezus molitev postavi kot najbolj preprost, otroški, zaupen odnos med Bogom, ki je oče in molivcem, ki je otrok. Ko zaključi svoje razmišljanje o molitvi, pravi, da bo nebeški Oče molivcem dal Svetega Duha, če ga bomo le vztrajno prosili. Sveti Duh je pravzaprav tisti, ki nas bo navdihoval, da bo naša drža do Boga, drža preprostega otroka.
Kako so učenci potem molili, ne vemo dosti. Tista prva leta hoje z Jezusom, nam ne poročajo o njihovi molitvi. Spomnimo pa se lahko nekaterih njihovih drž, ki jih Jezus graja pri farizejih in pismoukih.
Ko je Jezus poslal glasnike pred seboj, da bo šel skozi Samarijo, sta Jakob in Janez doživela zavrnitev. Na to pa sta reagirala ravno tako, kot sta videla v farizejski shodnici. Vprašala sta namreč Jezusa: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Torej ni naključje, da Jezus kasneje v 11. poglavju svari, naj ne bomo kot morilski farizeji in pismouki. Ta nasilna drža je bila očitno globoko zasidrana v njih.
V vrtu Getsemani so učenci, ko jih je Jezus prosil, naj z njim molijo, pospali. Ko pa so prišli po njega, je Peter z mečem odsekal služabniku uho. Lahko bi rekli, da je Jezusovo opozorilo, naj ne bomo hinavci in morilci, kot tedanji učitelji duhovnega življenja, čisto na mestu in konkretno opozorilo tudi učencem.
Učencev se Jezusov zgled, čeprav jim je bil zelo privlačen, očitno ni prav hitro prijel. Spomnimo se, da so tudi v drugem primeru, tj. v enem od redkih odlomkov, ki govori o molitvi, v njej podremali. Ko je namreč Jezus Petra, Jakoba in Janeza vzel s seboj na goro in se pred njimi spremenil, so ti v molitvi zaspali.
Drugih poročil o molitvi v Evangeliju pravzaprav ne najdemo. Šele po vstajenju srečamo učence v dvorani zadnje večerje, kjer vztrajajo v molitvi, ne razmišljajo o maščevanju niti ne zaspijo. Če se ne počutimo ravno močne v molitvi, nam je to lahko v tolažbo. Današnje razmišljanje nas vabi k razmisleku, kako molimo.
Prvo vprašanje je zagotovo, ali nas ljudje vidijo moliti in ali jih naša drža prepriča, da tudi nas prosijo, naj jih naučimo moliti. Drugo vprašanje pa vidim kot svarilo, ali namreč molimo kot pismouki in farizeji, pa tudi kot apostoli prva leta, ko jim je bil odnos z Bogom razlog za postavljanje nad druge in zgražanje nad njimi.
Bojim se, da moramo pritrditi predvsem drugemu vprašanju. Še vedno se kot verniki pogosto obnašamo farizejsko in bi kakor učenca najraje v molitvi naročili Bogu, naj pade ogenj z neba in pokonča tiste, ki se z nami ne strinjajo.
Hkrati pa najbrž težko rečemo, da molimo kakor otroci. Zmanjka nam navdušenja nad dobrim Očetom in otroškega veselja nad tem odnosom. Tako radi zaspimo ali pa se k molitvi niti ne odpravimo. Čas dopustov in počitnic je čudovita priložnost za vajo v molitvi, h kakršni nas spodbuja Jezus.
Hiter pogled, kako so učenci molili in pred čem jih Jezus svari, je pravzaprav zelo preprosta, a jasna spodbuda tudi za nas. Molitev naj ne bo nikoli priložnost, da v sebi krepimo farizejsko držo in v njej odkrivamo opravičilo za prezir do drugih. Prezir in molitev ne gresta skupaj. Hkrati pa je Jezusova spodbuda zelo preprosta in jasna. Molitev naj v nas prebuja otroško srce, ki se bo lahko spočilo v Bogu in veselilo njegove ljubezni. Bog daj, da bi se navzeli takšnega duha. Prepričan sem, da nas bodo ljudje potem radi prosili, naj jih naučimo moliti.
