Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,13-21)

Življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja

Odlomek, ki smo ga prebrali, govori o vprašanju premoženja. Najprej smo slišali prošnjo enega izmed poslušalcev, naj mu Jezus pomaga rešiti spor glede dediščine. On pa ga opozori, naj se varuje lakomnosti. Ta odgovor podkrepi s priliko o bogatinu, ki mu je polje dobro obrodilo in si je zato sezidal večje žitnice, potem pa užival. S tem Jezus le še pojasni, naj se varujemo zagledanosti v materialne dobrine, ker bomo te prej ali slej pustili za seboj. 'Na ono stran' bomo nesli le sami sebe.

Svarilo je torej jasno. Ob njem se lahko zamislimo, koliko in kako živimo za kaj drugega kot materialne dobrine. Poglejmo, kako si Jezus predstavlja življenje, ki je, kot pravi, bogato v Bogu. Kako naj bi kristjan po njegovem zgledu deloval?

Ko Jezusa nek poslušalec iz množice prosi, naj mu pomaga glede dediščine, mu ne da jasnega odgovora. Pozoren je na njegovo notranjo držo, iz katere veje pohlep. To je za Jezusa več kot očitno pomembnejše od konkretnega odgovora. Kljub temu da je vedno na strani pravice in resnice, opozarja na globljo plat življenja. Lahko si predstavljamo, da je človek, ki ga prosi za pomoč, upravičen do dediščine, a Jezus vidi v srce prosečega. V njem vidi veliko nevarnost, da ga bo dediščina pahnila le še globlje v materializem. Tako ga vabi k razmisleku in ga svari pred lakomnostjo. S širšim pogledom, ki presega gola dejstva, ga spodbuja k božji pravičnosti, kot jo poznamo pri sv. Jožefu. Jožef se ne drži golih pravil, ampak pravila presega z ljubeznijo do Marije.

Jezus torej na še tako jasen položaj, kot je vprašanje pravice do dedovanja, ne gleda ozko. Vidi ga v luči celotnega življenja. Sprašuje se, kakšne posledice bo takšen ali drugačen odgovor imel na vse odnose. V vlogi dediča pusti ob strani pravico do dediščine, ker čuti nevarnost, da ga bo ta vezala na premoženje.

Podobno gleda na bogatina, ki mu je polje dobro obrodilo. Jezus se zaveda potrebe po materialnih dobrinah, zato večkrat pomnoži kruh in nahrani množico. Tiste, ki so občudovali tempelj, pa opozarja, da je bogastvo vredno le toliko, kolikor služi duhovni veličini. Lahko si predstavljamo, da bi na mestu bogataša, pomislil, kako naj pomaga ljudem okrog sebe. Če bi čutil v bogastvu past, bi naredil, kakor je naredil Frančišek Asiški, ko je očetu izpraznil zaloge blaga in blago razdelil revežem.

Jezus nas torej v obeh primerih vabi, naj ne nabiramo materialnih zakladov, ampak naj bomo bogati v Bogu. Biti bogat v Bogu pa pomeni, naj se ne zavrtimo okrog sebe, lastnih koristi in ugodja. To preprosto pomeni živeti za druge, ne le zase.

Ob poslušalčevi prošnji, naj mu pomaga pri dediščini, lahko vidimo še dve drugi spodbudi. Prva se pojavi ob vprašanju, kako mi sprašujemo bližnje za pomoč. Dedič bi rad dobil le oporo pri svojem prepričanju, da mu dediščina pripada. Ali tudi sami z vprašanji le skušamo potegniti bližnje v svoje tirnice ali smo odprti za drugačen pogled?

Druga spodbuda, ki nam jo ta prilika daje, je v tem, kako mi odgovarjamo na vprašanja svojih bližnjih. Jezus ne zadremlje in se ne vrti okrog svojih misli. Vedno vidi v globino in odgovarja z vso resnostjo. Pozoren je na posledice svojih odgovorov.

Tudi tokratni odlomek nas torej vabi, podobno kot tisti o Marti in Mariji, da živimo z razmislekom, pa naj bomo pred odločitvami o premoženju ali pri preprostih pogovorih, ko bližnji išče odgovore za svoje življenje.