Ob tem sem vedno pomislil na krivico, ki bi jo komu naredil namerno in si oddahnil, ker tega namena res nimam. Najbrž tudi vi ne. A tokrat mi ostaja pred očmi nekaj težkih pogovorov in srečanj, ob katerih se sprašujem, ali vemo, kdaj delamo krivico in kdaj ne. Če pomislim na evangelij pretekle nedelje, ko je Jezus opozoril, da v družine ne prinaša miru ampak razdeljenost, se sprašujem, ali nam je jasno, kdo komu dela krivico.
Preteklo nedeljo smo slišali, da je Jezus prišel, da: »Se bodo razdelili: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« Ali si predstavljate, da bi spor, ki ga vaša drža povzroči zaradi zvestobe Evangeliju, vaši domači razumeli kot nekaj dobrega? Nasprotno, če ste se sprli s svojimi starši, ker vidite v luči Evangelija stvari drugače, ste gotovo v njihovi luči vi, ki delate krivico. Ali pa če se otroci uprejo staršem zaradi zvestobe globlji resnici, koga bodo imeli za krivega? Običajno tistega, ki želi biti zvest višjim idealom, a s tem ustvarja prepir. Danes je torej vprašanje, kdo komu dela krivico. Po tem, pravi Jezus, bomo sojeni.
Če krivice ne delamo namerno, se moramo ob današnjem evangeliju vprašati, ali jo naredimo mimogrede, ne da bi vedeli. Če ostanem pri evangeliju pretekle nedelje, se potem lahko vprašamo, ali kot starši ali kot otroci delamo krivico drugemu, ker se preprosto ne slišimo dobro in ne razumemo v globini. Ali ni naša naloga in dolžnost, da kot Jezusovi učenci naredimo več, da bi se dejansko slišali in razumeli? Koliko je konfliktov po naših krščanskih družinah, ki jih nikoli ne rešimo, ker jih tudi ne rešujemo? Koliko je nerazumevanja in s tem storjene krivice!?
Kako pogosto se par prepira in očita drugemu, kakšen je! Včasih je prav ironično, kako si dva nastavljata ogledalo in si očitata prav isto. Tako pogosto se nihče ne ustavi, odnos pa razpade. V zavesti, da nam drugi dela krivico, bližnjega sploh ne slišimo. To je bolj pravilo kot izjema. Če drugega nismo razumeli, potem mu nujno delamo krivico. A kaj ko živimo v kulturi, ki ne zna poslušati.
Težava ni le v tem, da se ne znamo poslušati. Pogosto ostajamo zaverovani v svoj prav in nam je to, kar drugi misli, preprosto nesprejemljivo. Tako nesprejemljivo, da se niti ne vprašamo, kaj misli, ampak enostavno zaključimo, da ni res in dobro. Ustaviti bi se morali ob tem, da naš razum ni sam po sebi objektiven, ampak vedno subjektiven in začinjen z našimi predstavami. Še več, vprašanje je tudi, ali svoje pojme o odnosih in družini postavljamo na evangeljske temelje in iščemo resnico z veliko začetnico ali pa smo sami sebi zadosti in merilo drugim.
Da je stvar še bolj zapletena, je tu še ves čustveni svet, ki vpliva na naše doživljanje resnice. Če nočemo delati krivice, se moramo nujno srečevati tudi s tem, kar doživljamo in urejati svoj čustveni svet. Brez vzgoje za urejanje čustev, bomo svojim bližnjim nujno povzročali krivico, saj jih ne moremo prav videti in slišati.
Da so farizeji in pismouki naredili krivico, ko so Kristusa pribili na križ, nam je najbrž razumljivo. Malo težje pa razumemo, da je Kristus pribit na križ tudi med nami, ko s farizejsko držo udrihamo po bližnjih. Jezus je sicer rekel: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« A to pomeni le, da so delali krivico in jih je moglo rešiti le božje odpuščanje.
Današnji evangelij razumem kot povabilo v šolo dialoga, ki ni preprosta. Na tem področju manjka tako učiteljev kot znanja in izkušenj. Kljub temu bo že veliko, če se bomo zavedali, da krivico lahko povzročimo tudi, če je nočemo. Če bomo pripravljeni drugega slišati in če nas bo bližnji pripravljen poslušati, je upanje, da krivice presežemo. Jezus nas svari pred farizejsko zaverovanostjo vase. Uči nas dobrohotnega poslušanja tudi tistih, ki so označeni za javne grešnike. Naj bo zato za nas skrbno poslušanje na prvem mestu.
