Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,1.7-14)
Jezus je skrbno opazoval, kaj se je dogajalo na gostijah. Kar je ugotavljal, je sproti sporočal. Bolelo ga je, da je šlo v prvi vrsti za pomembnost in preračunljivost. V iskanju pomembnosti so ljudje lovili prva mesta, v preračunljivosti pa vabili tiste, od katerih bodo imeli največ koristi.
Ob pogledu na to, kar se je dogajalo, se Jezus ni zgražal, ampak želel posamezniku vračati dostojanstvo. Ko je opozoril, naj se nihče ne usede previsoko, da se mu ne bo potrebno umikati, je pravzaprav poskrbel za dostojanstvo gosta. Povabljene je opozarjal, naj se ne osmešijo s pohlepom po prvih mestih. Vabil je k treznemu pogledu na odnos med gostiteljem in gostom. Če smo povabljeni kot glavni gostje, gotovo ni smiselno, da se usedemo na zadnje mesto. Takšna ponižnost nikomur ne koristi. Tudi sedanje na zadnje mesto ima lahko iste razloge kot sedanje na prvo tj. vrtenje okrog sebe in nerealen pogled nase in na druge. Tudi to nam jemlje dostojanstvo.
Drugo kritiko je Jezus namenil gostiteljem. Opozarjal je, naj ne vabijo na gostijo tiste, ki lahko povrnejo, zato je spodbudil k pogostitvi revežev. Sprašujem se, kako je mogoče Jezusovo spodbudo uresničiti. Ne vem, kako bi izgledalo, če bi povabili reveže na gostijo, ne da bi pred tem z njimi delili svoje življenje. Čemu služi takšna gostija? Kako si Jezus predstavlja gostijo z reveži?
Poglejmo najprej, kaj Jezusu pomeni gostija? Večkrat omenja, da ji je nebeško kraljestvo podobno. Gre pravzaprav za praznovanje življenja. Skupen obed pomeni veselje nad tem, da smo lahko med seboj povezani, da se v življenju podpiramo in se ob hrani poveselimo tega, kar smo in kar imamo. Obilica vina, ki ga Jezus čudežno naredi iz vode na svatbi v Kani, kaže na prekipevajoče veselje nad novim življenjem, ki ga svatba predstavlja. Torej Jezus na gostiji praznuje življenje, ki je v veselju nad seboj in v povezanosti z drugimi. Veselje nad seboj se ne ustavi v vrtenju okrog sebe, ampak v želji, da bi bil tega deležen tudi drugi. Tako se ljubezen do sebe razliva na bližnje.
Vendar se pojavi vprašanje, kako naj bi se to veselje razlivalo na uboge, pohabljene, hrome, slepe, če v življenju ne moremo sprejeti lastne nepopolnosti, ohromelosti in slepote? Ko Jezus pravi, naj povabimo na gostijo uboge, nas pravzaprav izziva najprej k spremenjenem pogledu na življenje. Če se naš pogled vrti okrog uspehov in moramo biti popolni, tudi pri skupnih obedih ni prostora za nikogar. Pomislimo, koliko prostora je po naših domovih za naše rane in bolečine. Jezus nas vabi, da se ustavimo ob svojih ranah in svoji nepopolnosti. Ve, da smo ranjeni in potrebni odrešenja. Med nas prihaja, da bi se zmogli v nemoči sprejeti. Mi pa rane raje prekrivamo in ostajamo na površju. Mogoče se veselimo uspehov, a vedno smo v strahu pred porazi in razgaljenostjo.
Nebeško kraljestvo, ki je podobno gostiji, je kraljestvo ubogih, ki so našli Odrešenika. Če hočemo vanj vstopiti, ne moremo drugače, kot da se ustavljamo ob svojih ranah in jih postavljamo pred Boga. Če jih uspemo razkriti tudi svojim najbližjim, bomo lahko skupaj praznovali in začutili resnično svobodo. Le v sprejemanju svojih ran in svoje nepopolnosti je mogoče sesti za skupno mizo in praznovati življenje.
V tej svobodi je mogoče povabiti na gostijo uboge, pohabljene, hrome in slepe! Saj smo takšni vsi! Sicer bodo tudi ti na naših gostijah le farsa lažne ponižnosti, nihče pa ne bo slišan in nihče ne bo mogel praznovati. Če torej želimo izpolniti Jezusovo naročilo, se moramo lotiti svojih ran. Temu pa sledi spoznanje, da je vsakdo, pa naj bo še tako grozno telesno, duševno ali duhovno pohabljen in na videz drugačen, naš brat ali naša sestra. V njem se lahko veselimo odrešenja, ki ga zanj pripravlja Gospod. V vsakem lahko vidimo hrepenenje po lepem in isto lepoto, ki se je lahko veselimo pri sebi – lepoto božjega otroka.
Jezus nas tudi danes izziva k radikalno drugačnemu pogledu na svet, kot smo ga vajeni. Rešitev ni v tem, da bi prezirali gostije ali tiste, ki si izbirajo prva mesta, ali da bi gostij ne prirejali. Rešitev je v spremenjenem pogledu na življenje, ki nam ga prinaša Jezus. Veselje je v tem, da v njegovi luči lahko sprejemamo svojo revščino, se življenja veselimo in ga živimo za druge. Tako bo dovolj prostora na gostijah za vse tudi za uboge, pohabljene, hrome in slepe, saj bomo med njimi prepoznali in sprejemali sebe.
