Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,38-42)
Ni dvoma, da je Jezus pohvalil Marijo in pograjal Marto. Hiter sklep bi bil, da je pomembno, da se poslušamo in ni pomembno, kako postrežemo. A stvar najbrž ni tako preprosta. Jezus sporoča kaj več kot to. Ko pogledamo njegovo življenje, vidimo, da je rad prišel na to ali ono gostijo. Zanimivo je tudi, da je njegov prvi čudež povezan prav z obedom. Spomnimo se svatbe v Kani Galilejski. Če bi postrežba ne bila pomembna, bi zagotovo brez težav vztrajal pri svoji prvi misli, da njegova ura še ni prišla, da bi poskrbel za vino. A je očitno prav tam spoznal, da je napočil čas, da pokaže svojo moč. Ko so že veliko popili, je iz vode naredil še okrog 600 litrov vina. Torej je strežba zanj vseeno zelo pomembna.
Poleg tega je nebeško kraljestvo pogosto primerjal z gostijo. Tam mu je pomembno celo, kako je nekdo oblečen, ne le kaj je. Tisti, ki ni imel svatovskega oblačila, je bil vržen v temo.
Čeprav je Jezus pograjal Marto, ker se je vrtela okrog postrežbe, pa na drugem mestu ni grajal žene, ki mu je z oljem mazilila noge in jih brisala z lasmi. Torej mu tudi maziljenje ni brez pomena.
Jezus je očitno pozoren na čisto vse, kar ljudje počnemo, pa naj bo to oblačenje, govorjenje, obedovanje ali kaj drugega. Ko pograja Marto, da jo strežba preveč skrbi, ji ne želi reči, da ni pomembna. Ko Marijo pohvali, da si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet, s tem ne zanika pomena obeda.
Pred nekaj dnevi sem prebral komentar na mojo objavo, v katerem nekdo pravi nekako takole: »Kaj vam je kristjani, misliti je potrebno, kaj bi Jezus v nekem trenutku na našem mestu naredil, ne pa si domišljati, da so cerkvene klopi vlak za nebesa.« Zdi se, da Jezus v tem primeru želi prav to. Spodbuja nas, da bi se prav pri vsaki stvari ustavili in premislili, kaj je v tistem trenutku pomembnejše. Najbrž pa moramo priznati, da v veliki meri živimo iz navad. A prav navadam je Jezus pogosto nasprotoval. Zato je izzival, ko je delal ob sobotah, ko si ni umival rok pred obedom, ko se je brez zadržkov družil z javnimi grešniki itd.
Jezus noče, da stvari delamo rutinsko, brez razmisleka. Ta teden smo brali odlomek, ko nas Jezus vabi k sebi in pravi: »Pridite k meni vsi, ki sta trudni in obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemita nase moj jarem, ki je prijeten in breme, ki je lahko.« Želi nas poživiti. Prinaša nam polno, ne lahko in rutinsko življenje, ki pa zahteva neprestano razmišljanje.
Marta se ni uspela ustaviti in je 'norela' po kuhinji gor in dol. V tem je bila težava. Težava ni bila v tem, da je hotela postreči. Pozabila je, zakaj streže. Saj strežemo zaradi gosta, mar ne?! No, lahko pa tudi zaradi sebe. V tem vidi Jezus temeljno vprašanje: kakšen smisel ima, da nekdo streže, da se dobro počuti on sam, ne pa gost? A takih stvari je veliko!
Današnji evangelij razumem kot povabilo k razmisleku, ali se neprestano sprašujemo, zakaj nekaj počnemo? Ali delamo stvari zato, ker so jih tako počeli naši predhodniki? Ob Marti in Mariji se pojavi vprašanje, kaj nam prinaša polno življenje. Jezus je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Vabi nas k sebi, da nas poživi.
Če se bo namreč Marta prisiljeno usedla k Jezusovim nogam, ali bo potem kaj bolje? Vsekakor ni odgovor v tem, da strežemo ali poslušamo, ampak da stvari delamo z razmislekom, h kateremu nas vabi Jezus sam. Naj bo čas dopustov priložnost tudi za takšno ovrednotenje našega dela in naših odnosov.
