Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)

Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove

Ob današnjem odlomku lahko nadaljujemo razmišljanje pretekle nedelje. Spomnimo se, kaj se je zgodilo. Srečala sta se dva dobra prijatelja: Jezus in Peter. Oba sta prestala težke preizkušnje. Jezus je hudo trpel in umrl na križu, apostol Peter ga je v tistem trenutku zatajil in hkrati doživljal njegov navidezni poraz. Ne glede na to, kar se je zgodilo, je Jezus Petru ob srečanju mirno rekel: Peter, ali me ljubiš bolj kot tile. Potem mu je naročil, naj pase njegovo čredo.

Jezus zaupa in se kot oče v priliki o izgubljenem sinu ne vrti okrog neumnosti, ki jih je sin zagrešil. Prinaša možnost novega začenjanja, čeprav ve, da ne bo šlo gladko. Zaupa, čeprav se zdi, da se Peter dostikrat niti ne zaveda svojih padcev.

V podobnem zaupanju Jezus danes pošilja dvainsedemdesetere učence oznanjat, da je prišlo Božje kraljestvo. Če samo pomislimo, kolikokrat so Jezusa dvanajsteri narobe razumeli in kako so med seboj tekmovali, kdo bo prvi, nam je lahko jasno, da dvainsedemdeseteri niso niti toliko kot oni usposobljeni za zahtevno nalogo. Jezus jim kljub temu zaupa in jih pošilja po dva in dva. Če smo pozorni vidimo, da je tudi način oznanjevanja, h kateremu jih Jezus spodbuja, zastavljen na podoben način. Poglejmo nekaj poudarkov:

• Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.
• Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal …
• V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo.
• Če pa vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas …‹
• V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam.

Jezus spodbuja učence, naj delujejo z izredno močjo, a brez svoje moči. Pošilja jih kakor jagnjeta med volkove. V vsem so odvisni od odziva, hkrati pa jih spodbuja, naj jih neuspeh potre. Celo glede hrane jih pusti popolnoma odvisne od ljudi. Naroča jim, naj v miru otresejo prah s svojih nog, če jih ne sprejmejo. Spodbuja jih, naj se v prvi vrsti ne ustavljajo pri rezultatih svojega dela, ampak naj se veselijo, da so njihova imena zapisana v nebesih.

Jezus nam tudi danes naroča, naj tako delujemo. Najprej nas vabi, naj se popolnoma prepustimo Njemu. V tem prepuščanju je mogoče razumeti Njegove besede: če pa miru ne sprejmejo, se mir povrne k vam. Zaupanje in prepuščanje Bogu, da bo on naredil, česar mi ne moremo, je temelj našega miru. Mir se lahko vrne k nam samo, če se prepustimo božji logiki. Če ne moremo sprejeti, da stvari ne gredo tako, kot bi radi, miru ne bo ne v nas, ne v bližnjih.

Tako težko sprejemamo svojo nemoč in neuspehe, Jezus pa pravi, naj se popolnoma prepustimo temu, kar se bo zgodilo. Pomembno je le, da si prizadevamo izpolniti, kar nam naroča. Za vse ostalo bo poskrbel On sam. Zanimivo je tudi, da Jezus nikogar ne sili, da sprejme Božje kraljestvo. Uči nas, naj drugemu le povemo, da to ni dobro, potem pa nadaljujemo svojo pot.

Logika tega sveta je vsekakor popolnoma drugačna:

• za delo moramo biti odlično opremljeni,
• prepričani moramo biti, da smo močnejši od nasprotnika,
• v pogledu na položaj moramo biti diplomatski, da koga ne prizadenemo,
• če nas ne sprejmejo, moramo 'diplomacijo' okrepiti,
• neuspeh pri delu je polomija in nesreča.

V duhu družbe tudi mi težko zaupamo. Vse moramo obvladovati: delo, odnose, prihodnost, finance … Ker nam vse polzi iz rok, smo živčni in depresivni. Žal tako pogosto vztrajamo pri svoji logiki. Težko sprejmemo, da nek odnos ali neka stvar ne gre. In vendar nikogar ne moremo prisiliti, da nas sprejme ali da se veseli tistega, kar nam veliko pomeni. Jezus to sprejema svobodno in čeprav je Bog, nad nikomer ne izvaja nasilja. Sprejme celo, da ga v nasprotovanju pribijejo na križ. Težko je sprejeti tako drugačno razmišljanje, in vendar miru izven te logike ne bomo našli.

Kot Jezusovi učenci, smo povabljeni, da se ustavimo ob Njegovi drugačni logiki in da premislimo, ali mu res zaupamo. Od tega zaupanja je pravzaprav odvisno marsikaj. Le če mu bomo zaupali, bomo lahko pri delu ohranili mir, jasen pogled na dobro in zlo ter ostali nenasilni. To troje svet danes najbolj potrebuje. Naj njegovo sporočilo vzamemo zares in ga pogumno, v Njegovem duhu, prinašamo svetu.