Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)
Marijino vnebovzetje je praznik njenega življenja in povabilo, da jo posnemamo, da bomo tudi mi deležni nebeškega veselja. O Mariji sicer ne vemo dosti, kar vemo, pa je zelo zgovorno: kar bo oznanjal njen Sin, v veliki meri ona živi že pred njim.
Prvič sem ob današnjem evangeliju pomislil, da je Marija novico o oznanjenju najprej sporočila teti Elizabeti. Te misli smo tako navajeni, da kar pozabimo, da je 'vmes' še njena mama. Mar ne bi bilo logično, da bi svojo nosečnost delila z njo? Lahko, da je bila že pokojna, saj o njenih starših iz Svetega pisma ne izvemo ničesar. A če pogledamo Marijino življenje ali pa že samo hvalnico, ki smo jo danes slišali, bomo videli, da je bila Marija, ne glede na to, ali sta bila njena starša še živa ali ne, v celoti naravnana na Boga in izpolnjevanje njegove volje. Ker je angel ob oznanjenju sporočil, da bo tudi njena teta Elizabeta rodila sina, čeprav je že v letih, je to sporočilo razumela kot priložnost za edinstveno vez z nekom, ki ji je po božji besedi, ne po krvi, še posebej blizu. Kljub temu da bi pričakovali, da sta ob vsem dogajanju prisotna starša, lahko razumemo, da je prav njuna odsotnost znamenje njune svetosti. Tako kot je Jožef tihi spremljevalec svete družine, sta Joahim in Ana Marijina tiha spremljevalca.
Marija je bila svobodna vseh družinskih vezi, zato je zmogla razumeti Jezusa, ko jo je že v dobi odraščanja odmikal od sebe in postavljal pred njo svojega Očeta, ki je v nebesih. Lahko si mislimo, da sta Joahim in Ana Mariji privzgojila to naravnanost, ker sta se znala v pravem trenutku umakniti in ji v pravem trenutku stati ob strani. Tako se je še pred Jezusovim rojstvom ravnala po logiki, ki jo je potem njen Sin oznanjal, ko je na nekem mestu rekel: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? … Tisti, ki spolnjuje Božjo voljo” (Mr 3,33–35). Iskala je tiste, ki so jo v tem razumeli in so že živeli iz iste Božje obljube. Če je hotela biti svobodna, je morala presegati sorodstvene in krvne vezi.
V istem duhu, kakor je živela kot hči svojih staršev, je znala živeti tudi kot mati svojemu sinu Jezusu. Kakor je znala biti svobodna od sorodstvenih vezi, je znala prepuščati Sina božjim rokam. Ob njem se je učila postavljati Boga na prvo mesto pri vzgoji. Pri dvanajstih letih je sprejela, da mora biti njen Sin tam, kjer je njegov Oče. Na svatbi v Kani galilejski je razumela, da mu mora zaupati, čeprav ga ni razumela. Naj ga poslušajo, naroča tudi služabnikom, ko jim pravi: »Karkoli vam poreče storite!« Sprejela je tudi trd opomin, ko so bili sorodniki v skrbeh, da je bil njen Sin iz uma. Očitno je globoko razumela, kaj pomeni, da mu je brat in se sestra in mati tisti, ki spolnjuje Božjo voljo. Marija je Jezusa spremljala na poteh oznanjevanja in ga pri tem podpirala, čeprav ga ni razumela in čeprav je težko sprejemala očitke, ki so leteli Nanj in se zadevali gotovo tudi ob njo. Znala se je umakniti in znala je stati ob Njem. To je umetnost pravega materinstva in pravega očetovstva. Pravzaprav je to temeljno vprašanje življenja, temelj tistega, kar bomo nesli v nebesa.
Tako bi lahko rekli, da je preprosto dejanje – Marijina pot v gore k Elizabeti:
Marija nas danes vabi na pot za njo. Sprašuje nas, ali so naši družinski odnosi naravnani na Boga ali predvsem utrjujejo družinske vzorce ne glede na njihovo funkcionalnost. Žal je v naših družinah ogromno zvezanosti s navadami in nenapisanimi pravili. Izredno malo je prostora za božjo besedo in božjo voljo. Tako čeprav z dobrim namenom uničujemo prihodnje rodove, ker ne morejo zaživeti v svobodi in veselju božjih otrok.
Preteklo nedeljo smo lahko ob sv. Vincenciju razmišljali, kaj pomeni nekaj pripraviti za Gospodarja, ko se bo vrnil. Vincencij je prerastel zaverovanost vase in v svojo družino ter začel skrbeti za širšo. Marija nas vabi prav k temu. Ona postaja mati vseh. Zato je postala Mati Cerkve. Ob njej je prostor za vse, ker je že v samem začetku izstopila iz sebe in iz svoje družine, ter se odpravila v gore, na strmo pot služenja.
Pravzaprav se materinstvo in očetovstvo lahko prav živi le v tem duhu preraščanja sebe in svoje družine. Žal tega v Cerkvi na slovenskem skoraj ne poznamo. Poznamo predvsem dvoje. Na eni strani so skrbni starši, ki ne znajo spustiti svojih otrok iz rok, na drugi pa tisti, ki sicer v dobri veri pozabijo, da so očetje in matere do smrti in zaživijo brezskrbno 'tretje ali četrto življenjsko obdobje'.
Marija ni zgled ne prvim ne drugim. Je mati do smrti in kot taka vstopa vesela v nebesa. Iz matere v majhni družinici postane mati vsem: ker je svobodna, ker je ponižna in ker služi.
Naj nam bo zgled in priprošnjica vsem, ki si za to prizadevamo.
