»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16,19-31

Z Vincencijem in Slomškom biti odgovor za ta čas

Verjetno je vsakdo izmed nas že večkrat slišal ta evangeljski odlomek, razumel kazen za bogatina in sočustvoval z Lazarjem. Morda smo ob njem kdaj občutili tudi nelagodje, ko smo pomislili na svoje blagostanje. A Jezus po vsej verjetnosti ne obsoja bogastva – v svoji dobroti in razumevanju človeka tega ne bi mogli razumeti. Kaže pa na nekaj globljega. Bogatin je človek, ki si prisvaja trenutek, a brez posluha za okolico in za druge. Omamljen od lagodja in bogastva spregleda vse – tudi Lazarja. To spozna prepozno. Takšno ravnanje je zelo značilno tudi za naš čas, vsaj v določeni meri pa za vsakega izmed nas. K temu botruje razvajenost sodobnega sveta, še bolj pa okolje, prenapolnjeno z informacijami, reklamami in vabili, ki nas pogosto, ne da bi se zavedali, speljejo kamorkoli.

Nikoli ni bilo lahko živeti, uči zgodovina, a mnogi pravijo, da je danes še posebej zahtevno – in verjetno imajo prav. A težave so bile vedno: pri Vincenciju v 17. stoletju drugačne kot pri Slomšku v 19. in pri nas danes v 21., vendar vedno resnične. Tudi bogatin iz današnjega evangelija ima svoj problem, tako velik, da ga pokoplje. Samo analiziranje in razčlenjevanje težav, kot to radi počnemo danes, redko prinese rešitev. Pogosto nas celo zavede, saj imamo občutek, da smo z razpravljanjem že opravili, kar je treba, in se ob tem navidezno pomirimo. A dejansko stvari ostanejo tam, kjer so bile. Rešitev pride šele, ko se soočeni z dejstvi lotimo iskanja odgovora nanje.

Slomška in Vincencija, ki sta se duhovno srečala na Jožefovem hribu, povezuje sorodna duhovnost. Težko jo je ubesediti ali zapisati v učbenik, a jo lahko strnemo v preprosto misel: »Biti ob pravem času na pravem mestu in na pravi način.« Ne eden ne drugi se nista soočala s stvarnostjo svojega časa s kritiziranjem, bičanjem ali moraliziranjem, ampak sta preprosto stopila vanjo in začela delovati.

Ko Vincencij spozna duhovno revščino podeželske duhovščine, stopi mednje, jih zbira v konference in jih oblikuje, ne da bi se tega sploh zavedali. Zavest, da je treba nekaj storiti, ga žene in pritegne k sodelovanju toliko duhovnikov, da v kratkem času po njegovi zamisli nastanejo semenišča in se začenja sistematično delo za vzgojo duhovnikov, ki ga vodijo njegovi prvi misijonarji po vsej Franciji. Tako postane začetnik današnjih duhovniških rekolekcij. Podobno se loti skrbi za najdenčke: ko zagleda novorojenčka na cerkvenem pragu, ga dvigne v naročje in hodi z njim, dokler ne najde rešitve za njegovo preživetje. S pomočjo dobrih žena poskrbi, da jih v Parizu, kjer jih je bilo na tisoče, večina dobi dom.

Pri Slomšku začutimo nekaj podobnega. Ko pride na svoje prvo kaplansko mesto na Bizeljskem, hitro spozna, da v vinorodnem kraju, kjer pridelujejo celo vino za dunajski dvor, prav vino povzroča veliko trpljenja posameznikom in družinam. Težave se ne loti s prižnico in bičem, ampak z ljudmi stopi v stik na drugačen način – piše pesmi, jim ponudi melodijo, jih nagovori in jim celo nazdravi na plemenit način. V istem duhu ljudem ponudi tudi knjigo. Ne zadovolji se z mladimi, ki bi samo slepo molili; želi izoblikovati razgledane, pogumne ljudi, ki bodo Boga spoznavali tudi z razmišljanjem in bodo duhovno močni prevzeli odgovornost za družino, narod in državo. Tako se rodi Mohorjeva družba in nedeljske šole.

Oba sta se lotila vsega prav – zato vse, kar sta ustvarila, še danes živi. Čas je pokazal, da nista iskala sebe, temveč evangelij. To je njuno sporočilo za nas danes. Ne toliko v tem, kako sta delovala – okoliščine vedno narekujejo svoje – ampak predvsem v tem, kakšna sta bila in kako sta se podajala v delo in življenje.

Danes smo navajeni iskati navodila za vse: duhovniki za pastoralno delo, starši za vzgojo, vsak za svoje poslanstvo. Če jih ni ali se nam ne zdijo ustrezna, se naloge pogosto niti ne lotimo. Do neke mere je to razumljivo, saj smo v duhu sodobnosti ves trud usmerili v to, da bi se naučili delati, premalo pa v to, da bi oblikovali samega sebe in se naučili biti. Vincencij in Slomšek pa sta znala predvsem biti – in s tem sta največ dala.

Če torej želimo biti »misijonarji s Slomškom«, kakor smo si zadali ob letošnji Slomškovi nedelji in jubileju lazaristov, potem se ob današnjem praznovanju navdušimo nad tem, da bomo vse naredili za to, da bomo.

Današnje razmišljanje so pripravili lazaristi v Celju kot priprava na sklep našega praznovanja 400 – letnice ustanovitve Misijonske družbe ter obhajanje Slomškove nedelje.