Da bi kaj več razumeli, poglejmo, kaj se je dogajalo v puščavi, ko je Mojzes na drog obesil bronasto kačo. Izraelci so dolgo hodili po vroči puščavi. Bili so utrujeni, žejni in siti potovanja. Začeli so godrnjati: »Zakaj smo sploh odšli iz Egipta? Skromna hrana se nam upira, vode ni dovolj!« Takrat so mednje prišle strupene kače. Mnogi so pičile, mnogi so umrli. Ljudstvo se je prestrašilo in reklo Mojzesu: »Grešili smo. Prosi Boga, naj nam pomaga!« Mojzes je molil – in Bog mu je naročil, naj naredi kačo iz brona in jo postavi na drog. Kogar kača piči, naj pogleda nanjo – in bo ostal živ.« Mojzes je poslušal. In res – vsak, ki ga je pičila kača in je pogledal na bronasto kačo, je ozdravel.
Zakaj je Bog naročil Mojzesu, naj na drog obesi kačo? Kača ne predstavlja kaj dobrega, zakaj naj bi bil pogled nanjo zdravilen? Mogoče nam bo v pomoč, če pomislimo, kaj je bila glavna težava Izraelcev.
Izraelci so tarnali najprej v Egiptu, ker so bili sužnji, Egipčani pa so z njimi grdo ravnali. Ko jih je Bog rešil iz suženjstva, pa so kmalu spet godrnjali nad vsem, kar se jim je v puščavi godilo. Tarnali so nad Bogom in nad Mojzesom. Nič jim ni bilo prav. Pogled na kačo jim je pomenil najprej ogledalo. Ko so vanjo pogledali, so se morali soočati s svojim grehom. Vedeli so namreč, da je to nadlogo Bog poslal kot kazen. Raje bi pogledali proč, da bi se ne bilo potrebno soočiti s svojim neukrotljivim značajem. Bog jim prav zato postavlja odrešenje v podobo njihovega greha, da bi se z grehom soočili, da bi zaupali, da je tudi ta del božjega načrta in da vedno odpira pot v svobodo.
Pogled na kačo jih je opominjal, naj zaupajo, da Bog tudi v preizkušnjah nanje ni pozabil. Tudi težke stvari v življenju so del njegovega načrta. Pot v novo življenje je mogoča le v sprejemanju tega. Ni namreč mogoče priti do osebne svobode, če se ne soočamo s tem, kar nas usužnjuje.
Podoba kače na drogu je predpodoba Jezusa na križu. Jezus na križu pokaže na zlo, ki postane pot odrešenja. Greh in smrt premaga z velikonočnim vstajenjem. Pogled na križ je torej povabilo, da gledamo na svoje življenje z zelo jasno zavestjo, da se tudi težke stvari godijo kot del poti v svobodo, v večno življenje.
Bog hoče, da težko v svojem življenju obrnemo v dobro. Potrebno je v njem videti božji načrt in mu slediti. Tako je hotel Frančišek Asiški postati vitez, Jezus pa je iz njega naredil bojevnika za mir. Apostol Pavel je preganjal Cerkev. Iz iste vneme za resnico ga je Bog oblikoval v največjega oznanjevalca. Vincencij Pavelski je hotel poskrbeti za svoje domače, v Bogu pa je spoznal svoje brate in sestre ter postal oče vseh ubogih.
Zagotovo vsi poznamo skušnjavo bega. Raje pogledamo proč, kot se zazremo v problem. Če nas je preteklo nedeljo Jezus vabil naj vsak vzame svoj križ in hodi za njim, nas danes vabi, da se v križ zazremo in v njem vidimo pot, ki nam jo pripravlja Bog. Tako naši osebni grehi in padci ne bodo razlog za obup, ampak pot v svobodo; prepiri bodo pot do dialoga in novih spoznanj; ločitve šola odnosov; krize v svetu razlog za streznitev.
Bog hodi z nami. Šel je na križ, da bi pred njim ne bežali. On nas odrešuje, ker nas ljubi. Zaupajmo, da Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi svet zveličal.