Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)
Priliko o izgubljenem sinu, ki jo vsi dobro poznamo in smo jo pravkar slišali, je Jezus povedal farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad njim in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Pričakovali bi, da bo bolj jasen. Zakaj bi Jezus postavljal za zgled mlajšega sina, ki je z razuzdanim življenjem zapravil vse imetje? Glede greha je bil vedno zelo dosleden. Saj poznamo njegove besede: »Če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« Greh je Jezus vedno grajal, ni pa se zavrtel okrog njega. Ko so mu pripeljali ženo zasačeno pri prešuštvovanju, je navzočim rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«
Nekaj je torej zanj pomembnejšega od greha oz. hujšega od tega. Kaj bi to bilo? Če nam je preteklo nedeljo odlomek o izgubljenem sinu pomagal razumeti govorice o nesreči s stolpom v Siloi in krvavem Pilatovem obračunu, naj nam včerajšnja prilika o dveh, ki sta šla molit v tempelj, pomaga razumeti današnjega. Poglejmo, kako se je farizej postavil pred Boga in kako je na drugi strani molil cestninar.
Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: ›Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam‹. Zelo podobno je nastopil starejši sin: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹
Zelo drugače se je pred Boga postavil cestninar. Jezus ga opiše takole: Cestninar pa je stal od daleč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Podobno je govoril mlajši sin, ki je očetu rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹
Starejši sin je bil vsekakor bolj 'priden' kot mlajši. Prav tako je bil farizej vesten v izpolnjevanju zapovedi. A Jezus se v prvi vrsti ni ukvarjal z grehom. Zakaj? Njemu so zapovedi le opora za življenje. Dobro razume mlajšega sina, ki mu je življenje na očetovem domu postalo pretesno. Ne ustavlja se nad razvratom, ki ga je zaživel v daljni deželi, ampak se veseli njegove vrnitve in drže, s katero pristopa. Kakšna je ta drža? Takšna, da mu omogoča odnos, ki vrača življenje. Gre za ponižnost, ki je pri starejšem sinu ni. Prav tako je cestninar do konca skrušen pred Bogom in lahko si predstavljamo, da je ob njem prostor tudi za bližnje. Medtem ko se farizej naglas postavlja nad druge in pravi: Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje.
Jezus kljub zelo jasnemu poimenovanju in doslednemu preganjanju greha nima nobenih težav z grešniki. V njihovi družbi se dobro počuti. Vidi, da je med njimi prostor za odnos in veselo novico o življenju. Majhni ljudje, ki se počutijo ranjene in grešne, si želijo slišati sporočilo o odrešenju, svobodi in novem življenju. Od tistih, ki so polni sebe, pa se Njegova beseda le odbija.
Mislim, da se v Cerkvi skozi stoletja pohujšujemo nad mlajšim sinom. In vendar ga je Jezus postavil za zgled! V njem vidi človeka, ki je iskal življenje in ga našel na Očetovem domu. Kdor se srečuje z brezdomci, otroki z učnimi težavami in podobno ranjenimi, lahko vidi, kako znajo ti kljub gori svojih problemov v nekem trenutku priznati svojo nemoč in iskati življenje, odnos, ljubezen. Nasprotno pa med popolnimi človek pogosto ne najde prostora niti v pogledu, kaj šele v osebnem pogovoru in svoji stiski.
Ponižnost je krepost ponižanih. In le ponižni najdejo pot k Očetu, prostor v njegovem domu, ter novo življenje. Pred nami je velika noč, na katero se pripravljamo tudi s spovedjo. Skušajmo se prepoznati v obeh sinovih in pristopiti k zakramentu kakor mlajši sin: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Naj nam ta majhnost pomaga začutiti veselje v Očetovem objemu.
