Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,3-11)
Današnji evangelij je že tretji po vrsti, ki ga Jezus nameni tistim, ki so se imeli za pravične in so prezirali druge. Spomnimo se odlomka tretje postne nedelje, ko so Jezusu nekateri očitno z užitkom pripovedovali o onih, ki se je nanje podrl stolp v Siloi ter tistih, ki jih je pobil Pilat. Jezus jih opozarja, da ni samo po sebi umevno, da se njim samim ne zgodi še kaj hujšega. Če se ne bodo spreobrnili, bodo enako pokončani. Prejšnjo nedeljo smo poslušali, kako je Jezus tistim, ki so se zgražali, da je s cestninarji in grešniki, povedal priliko o dobrem očetu in dveh sinovih. Zanj je bil izgubljen starejši sin, ki je bil zagrenjen, ker ni prepoznal ne dobrote očeta ne veselja ob darovih domače hiše.
Danes je pred nami novo srečanje, ki ga Jezusu pripravijo farizeji. Pred njega privedejo ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. Zakaj jo privedejo k njemu? Čemu mora biti žena, ki je bila ponižana in razvrednotena že s svojim grehom, ponižana še enkrat? Le zato, da bi ga mogli tožiti! In kako se na to odzove Jezus? Žene ne obsodi. Z besedami: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo,« razoroži tožitelje, ženo pa spodbudi, naj se varuje greha.
Kot smo razmišljali že pri prejšnjih evangeljskih odlomkih, Jezus kljub sicer doslednemu obsojanju greha grešnika razume. Zanj greh ni najpomembnejši, ampak je na prvem mestu vedno človek. Njegov pogled ni usmerjen na to, kaj moramo izbrisati, ampak kaj moramo okrepiti, da bo zaživelo. Jezus je podoben skrbnemu vrtnarju, ki se ne vrti okrog plevela, ampak razmišlja, kako naj okrepi kulturo, ki jo goji.
Kaj pa je nasprotje greha? Kaj naj bi gojili? Spomnimo se, po čem bomo sojeni ob poslednji sodbi. Jezus pravi, da bo Sin človekov, ko bo prišel na zemljo ob sodbi, ločil ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Takrat bo rekel prvim: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹
Jezus je prišel, da ljubezen izpriča v dejanjih. Opozarja nas, da bodo nazadnje štela predvsem dejanja ljubezni. Tako nas ob odlomkih treh postnih nedelj izziva k razmisleku o našem življenju. Odvrača nas od kazanja s prstom na druge in vabi k ljubezni do grešnikov. Če pomislimo na zadnjo sodbo, nas pravzaprav ves čas vodi k dejanjem ljubezni.
Ko se pripravljamo na praznovanje velike noči, se vprašajmo ali v sebi in drugih v prvi vrsti 'rujemo plevel' ali gojimo žlahtno kulturo? Ali se ukvarjamo z grehom ali z dejanji ljubezni? Ali vidimo okrog sebe najprej pri najbližjih lakoto in žejo po ljubezni? Ali se ob nas ljudje počutijo sprejete in varne ali zavrnjene in razgaljene? Ali se k nam zatekajo vseh vrst 'zgubljene duše', ker najdejo pri nas zavetje ali pa od nas bežijo?
Jezus nas s svojim življenjem vabi, naj gradimo topel dom za vse. Tega pa ne bomo zgradili predvsem s preganjanjem greha in grešnikov, ampak s sočutjem in dejavno ljubeznijo. V pripravi na spoved ne razmišljajmo le o tem, kaj smo zagrešili, ampak predvsem, kaj bi za bližnjega lahko storili, pa nismo.
Naj bo naša zavzetost za bližnje tista, po katerih se bo pokazala naša ljubezen. Naj iz naših del, ne v prvi vrsti iz besed, prepoznajo našo vero.
