Pred nami je sramotna obsodba Jezusa, strašno mučenje in smrt na križu. Bog, ki je postal človek, da bi po njem našli enega Očeta in postali med seboj bratje in sestre, umira na križu kot suženj. Tisti, ki se je zavzel za vsakega na rob družbe odrinjenega človeka, umira izven mesta na sramotnem križu. Povzdignjen je na križ v opomin vsem.
On, ki je prišel, da izpriča resnico, ni bil vreden, da bi mu vsaj sodili tako, kot se spodobi. Za obsodbo je zadoščala nahujskana množica. Ne da bi ugotovili krivdo, so ga zverinsko mučili in ubili.
On, ki nosi svet v rokah, se je prepustil na milost in nemilost človeški zlobi. Bog, ki življenje daje in ga ohranja, se je prepustil človeški pokvarjenosti, ki je raje izbrala razbojnika kot Odrešenika, smrt kot življenje.
Težko je razumeti, zakaj Bog to vedno znova dopušča. Zakaj dopušča, da se preliva nedolžna kri?! Kako in zakaj se to zgodi, pa lahko razumemo, če pogledamo na evangelije zadnjih postnih nedelj. V njih vidimo, kakšen pogled ima Jezus na greh in k čemu nas vabi.
Tri nedelje nazaj je svaril tiste, ki so se zgražali nad onimi, ki so umrli v nesreči s stolpom v Siloi. Vabil nas je k spreobrnjenju, naj ne kažemo s prstom na druge, ampak se spreobrnemo, sicer bomo enako pokončani. S priliko o izgubljenem sinu je odgovarjal farizejem, ki so se zgražali, da je z grešniki. Svaril nas je pred napuhom in tem, da bi se imeli za boljše o drugih. Preteklo nedeljo pa je s svojo držo do prostitutke pokazal, da smo vsi grešni in potrebni odpuščanja.
Kaj je torej temeljno sporočilo evangelijev zadnjih nedelj? Pokazati, da ni največja vrednota, da se varujemo greha. Farizeji so se namreč greha varovali, a s prstom kazali na druge. Več kot prizadevanje, da se greha ogibamo je, da si prizadevamo za ljubezen do vsakega. Zato nas Jezus neprestano vabi k dejavni ljubezni do svojih bližnjih. Radikalno kaže, da nam brezgrešnost, če ne gojimo ljubezni, prav nič ne koristi. Ljubezen pa lahko živimo le tako, da imamo vsakega za svojega brata in sestro. Da bi to zmogli, moramo dojeti, da je Bog sam naš ljubeči Oče.
Le v zavesti, da smo ena družina božjih otrok, vsi obremenjeni z grehi, lahko živimo med seboj v miru in spoštovanju. Ko dojamemo, da imamo enega Očeta, stvarnika in Odrešenika, obstaja tudi ena (R)resnica in ena ljubezen. Če ga ne vzamemo za res, se nujno preliva nedolžna kri. Ko Bog ni naš oče, nismo več bratje in sestre med seboj. Ljubezen zamenja tekmovalnost. Drugi postane naš sovražnik. Ko ne sprejmemo svojega greha, nujno iščemo greh pri bližnjih in ga tam zagotovo najdemo. Ko ne sprejmemo svoje ranjenosti in grešnosti, kažemo s prstom na bližnjega in se nad njim zgražamo. Ko brat ni več brat, ko Bog ni naš oče, tudi Resnica ni več ena. Prilagodimo jo po svoji meri. Potem se postavimo za razsodnika med življenjem in smrtjo ter ubijamo nedolžnega.
Naj nam velikonočna skrivnost pomaga doumeti skrivnost življenja. Jezus nas opozarja, da je največje zlo, ko naš bližnji postane tujec, suženj, sovražnik. Vabi nas, da v vsakem resnično gledamo brata in sestro in v njem božjo podobo. Vabi nas tudi, da iščemo resnico v Njem in njegovem zgledu. Umira za nas, da bi bili tudi mi pripravljeni dati življenje za druge.
