Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)
Jezus se srečuje z govoricami o aktualnih dogodkih. Pilat je bil zelo krut vladar in je vsako upiranje hitro zatrl z vojsko. Očitno je bil v zraku dogodek, ko je Jude še posebej ponižal s tem, da jih je pobil, medtem ko so darovali Bogu. Mešanje krvi daritve in človeške krvi pa je bilo zanje še dodatno pohujšanje.
Judje so takšne dogodke razumeli kot božjo kazen. V njihovi zavesti je Bog vedno nagrajeval dobre in kaznoval slabe. Če se je torej komu zgodilo kaj težkega, je bil to zanje znak božje kazni za greh. Tako sta Pilatovo krvavo maščevanje in nesreča s stolpom zbudila govorice o krivdi udeležencev.
Jezus obrača njihov pogled. Opozarja jih, da so vsi grešni in vsi potrebni spreobrnjenja. Za zgled jim daje smokvo, ki mora roditi sad, če hoče, da jo gospodar ohrani pri življenju. S tem jih opominja, naj se raje zazrejo vase in razmišljajo o svojih sadovih spreobrnjenja, kot da se ukvarjajo z zgražanjem nad drugimi.
Včeraj smo pri maši brali priliko o izgubljenem sinu. Ta nam lahko pomaga bolje razumeti, kako drugačen je Jezusov pogled na svet in naše odnose. To priliko je Jezus povedal tistim, ki so se imeli za pravične in so se zgražali nad njim, da se druži z grešniki. Mislim, da je takšna drža še vedno zasidrana v naših odnosih. No, Jezus jo želi spreminjati.
Če pogledamo mlajšega sina, ki ga daje za zgled, to ni prav čudovita podoba. Mlajši sin je vse zapravil, oče pa ga je kljub temu sprejel nazaj. Starejši sin je bil zaradi očetove drže užaljen. Pohvalil se je s svojim delom doma in se pritoževal nad tem, da v povračilo ne dobi ničesar, niti kozliča. Očetov odgovor je bil: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« Oče doživlja veselje nad tem, da je mlajši sin našel življenje in smisel.
Če se vrnemo k današnjemu evangeliju, nas smokva lahko zavede. Ko Jezus govori o njenih sadovih, nam misel najbrž hitro odtava k dobrim delom. Ali je Jezus res mislil nanje? Starejši sin je bil veliko bolj 'priden' kot mlajši in na videz bolj poln sadov. Mlajši je nasprotno vse zapravil. Našel pa je življenje in smisel.
Jezus najbrž vidi, da govorice o nesrečah in škandalih, ob katerih se tako radi ustavljamo, pravzaprav nakazujejo našo praznino. Govorijo tudi o napuhu, zaradi katerega se imamo za boljše od drugih. A pri vsem je za Jezusa najbolj boleče, da v nas ni življenja. Prišel je namreč, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Ko vidi starejše sinove in tiste, ki se zgražajo nad drugimi, nas opozarja, naj se zazremo vase in se vprašamo, ali živimo polno in v sebi mirno. Ali je naše življenje usmerjeno v luč ali v temo, v življenje ali smrt? Starejši sin ustvarja videz ujetnika, ki mu nič ni dovoljeno; zapornika, ki nima ne veselja ne svetlobe.
Jezus želi, da smo kot mlajši sinovi polni iskanja in življenja. Hkrati nas opozarja, da sreče ne bomo našli, če bomo iskali sebe. Našli jo bomo, če bomo v Bogu prepoznali dobrega očeta, v ustvarjanju doma za druge odkrili njegovo kraljestvo in svobodo v izpolnjevanju njegove volje. Pa smo spet pri prvih treh prošnjah Očenaša: posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Starejši sin ni našel nič od tega, mlajši pa je to celo izkusil.
Naj nam postni čas pomaga, da bomo ob premišljevanju božje besede v življenju našli veselje nad Očetom, nad njegovim domom in izpolnjevanjem Njegove volje.
