Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. (Lk 9,28-36)
Preteklo nedeljo smo se s srečali z Jezusom, ki ga je hudič v puščavi skušal, da bi se zavrtel okrog svojih potreb in ubral lažjo pot. Videli smo, da so dober odgovor na skušnjave prve tri prošnje v Očenašu. Da ne bi ostali pri materialnih skrbeh, nas prva prošnja spominja, naj posvečujemo Gospodovo ime; da bi ne gradili le kraljestva sebi, nas druga prošnja vabi, naj pride Njegovo kraljestvo; da bi se ne zavrteli okrog svojih predstav in svoje volje pa molimo, naj se zgodi Tvoja volja.
Danes nadaljujmo razmišljanje o tem, kako moliti, saj se je evangeljski odlomek začel z besedami: »Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit.« Torej nam odlomek, ki sicer pripoveduje o Jezusovi spremenitvi na gori, govori o molitvi. Poglejmo, kaj se pravzaprav dogaja molivcem:
Jezusu se, ko začne moliti, spremeni obraz, zasvetijo se tudi njegova oblačila. Pred njim se pojavita največji avtoriteti stare zaveze: Mojzes in Elija. Pogovarjajo se o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu, tj. o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju.
Lahko si predstavljamo, da se je Jezus imel z Mojzesom in Elijem kaj pogovoriti. Vemo namreč, kako je bil Mojzes ob rojstvu zavržen, ker so morale Judovske matere dečke umoriti. Kako je rastel ob faraonu, videl stisko Izraelcev in jih potem izpeljal iz Egiptovske sužnosti. Ljudstvo se mu je upiralo, da je tavalo po puščavi celih 40 let. Na drugi strani je Elija, ki se je boril sam proti 450 Baalovim prerokom. V soočenju z njimi je vse preroke pomoril, potem pa je moral bežati pred Jezabelo, ženo kralja Ahaba.
Zanimivo, da se Jezus v molitvi pred učenci ni pogovarjal z Očetom, kar bi najbrž pričakovali. A poročila o tem, da se je z Njim pogovarjal, nimamo. Kot da nam to poročilo govori, da je moral tudi Jezus iskati Očetovo voljo v razmišljanju božje besede in ob zgledih velikih svetopisemskih likov. No, vidimo, kako moli Jezus in da ga ta molitev že na zunaj spreminja. Kaj pa učenci?
Učenci so očitno, še preden so se resno lotili moliti, že zaspali. Mogoče se jim je dogajalo to, kar se pogosto dogaja nam. Pri spovedi se večkrat spovedujemo, da nismo zbrani pri molitvi. Učili smo se, da je molitev pogovor z Bogom. To pa smo razumeli, da moramo misliti nanj, na njegovo življenje in biti preprosto zazrti v božje skrivnosti. Ker je naša domišljija v tem smislu pogosto premajhna, gledamo v prazno in v tistem trenutku nas že zmanjka.
Kje so bili učenci pri molitvi in kako konstruktivna je bila, nam pove Petrova zmeda, ko se zbudijo: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Evangelist pravi: Ni namreč vedel, kaj govorí. To, da ni vedel kaj govori, sem običajno razumel, kot zmedenost pred veličino spremenjenja. Danes pa razumem predvsem, da je imel v molitvi prazno glavo. Hotel je biti zamaknjen v božje skrivnosti, a v glavi ni imel nič pametnega. Zato pa je govoril neumnosti: nebeščanom bi rad postavil šotore, ki jih ne potrebujejo in jih niti ni imel pri sebi.
V tem izrednem dogodku vidim torej povabilo k razmišljanju o tem, kako molimo. Jezus nam s svojim zgledom kaže, da je prav, da svoje življenje postavljamo pred Boga. Gre za čisto vsakdanje skrbi, ki naj bi jih urejali ob Njem. Le tako se bo naše življenje in naše 'obličje' lahko spreminjalo. Skozi molitev naj bi se učili razmišljati, kako posvečevati Njegovo ime, graditi njegovo kraljestvo in izpolnjevati njegovo voljo. To je temeljno vprašanje življenja po veri. Bogu v molitvi tako radi dopovedujemo, kaj potrebujemo. To že ve. Zdi se, da smo kot apostol Peter, ki ga skrbi za božje poslance, kje bodo spali. Bolje bo, če v molitvi svoje življenje ves čas oblikujemo ob božji besedi in svetnikih, da bo izžarevalo, da smo božja podoba in da gradimo božje kraljestvo med nami. Ne 'sekirajmo' se, če nam misli uhajajo v vsakdanje skrbi. Te postavljajmo pred Jezusovo izkušnjo ali izkušnjo svetnikov. Skušajmo jih gledati z njihovimi očmi. Njihov pogled nas bo bogatil in spreminjal našega. Lažje bomo sprejemali, da življenje ne teče vedno tako, kot si želimo. V nas bo raslo zaupanje, da Bog vse vodi in da je življenje lepo, tudi če je težko. Jezus je poln svetlobe gledal na trpljenje, ki ga je čakalo. Naj molitev tako spreminja tudi nas.
