V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)
S tem evangeljskim odlomkom se v božičnem času srečamo vedno dvakrat: prvič na božič pri popoldanski maši, drugič na drugo nedeljo po božiču. Spomnimo se, o čem smo ob njem že razmišljali. Iskali smo odgovor na vprašanje, ali smo luč sami ali kažemo na Luč, ali smo rojeni iz mesa ali iz Boga? Pri tem so nam bile v pomoč jaslice. Ob osrednjem delu jaslic, ki prikazuje, kako Bog prihaja med nas, da bi začutili njegovo ljubezen in se čutili sprejete, smo se vprašali, na čem gradimo svojo vrednost in veselje nad seboj. Če je On naša Luč, potem je On naše veselje. Če se rojevamo iz Boga, je on naše življenje, če pa vztrajamo pri lastni moči, je vse v naših rokah, potem smo pogosto v strahu in negotovosti.
Ko pogledamo v drugi del jaslic, ki govori o posnemanju Kristusa, gre za podobno vprašanje. Svet je poln tekmovalnosti. V odgovorih na življenje lahko iščemo Božjo modrost, lahko pa smo sami 'najbolj pametni'. Vsak dan znova se odločamo, ali bomo odsevali večno Luč ali sebe. Ali se bomo rojevali iz 'lastne pameti' in iz mesa ali pa bomo vedno znova rojeni iz Boga?
Logično nadaljevanje sledi v tretjem delu. Bog prihaja, da nam streže in nas vabi, da ga posnemamo v dejavni ljubezni. Če smo sami sebi središče ter luč in je naše življenje iz mesa, potem bomo skrbeli predvsem za svoje ugodje. Če pa je On naša luč, ga bomo posnemali v skrbi za najbolj odrinjene in uboge.
Da bi bili torej rojeni iz Boga, se ga moramo okleniti. Rojenim iz Njega postane On naša moč in modrost. Tako naj bi naši odnosi, razumevanje in delovanje slonelo na božji moči in božji modrosti. Čeprav se sliši precej preprosto, pa se nam lahko zatakne na različnih ravneh. Najprej rada nastopi že omenjena težava, da se je lažje okleniti sebe in zanesti nase, kot se vreči v Božji objem. Ta skok dostikrat daje občutek, da stopamo ali celo padamo v prazno.
Poglejmo, kako je to storila Marija, božja mati. Prestrašila se je angela. Ko ni razumela, ga je vprašala. Ko je dobila odgovor, je zaupala in pritrdila, ter se pognala v božjo avanturo. S tem je zmogla slediti božjemu klicu. Kmalu pa so jo čakala nova presenečenja, ki so zahtevala nov skok. Tega so napovedovale Jezusove besede v templju, ko je kot dvanajstletni deček ostal v njem, Marija in Jožef pa sta ga tri dni iskala. Rekel jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Marija, kljub temu da je bila obvarovana izvirnega greha, ni razumela, kaj to pomeni. Besede je ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Kaj je tisto, kar je oviralo njo ter ovira nas, da bi razumeli božjo govorico? Jezus govori o poslušnosti Očetu. On razume celo Očeta, ki ga ne vidi, ona pa ne uspe razumeti niti otroka, ki ga vidi. Zakaj?
Odgovor vidim v globljem pogledu na potrebo po našem slovesu od izvornega doma. Da bi mogli zaživeti iz Boga in kazati na Luč, moramo poleg tega, da se otresemo različnih oblik vrtenja okrog sebe, prečistiti tudi čustveno zapuščino v naši podzavesti. O tem govori že stara zaveza, ko pravi: »Da bo moral mož zapustiti očeta in mater, da se bo pridružil ženi in bosta eno meso« (1Mz 2,24). Pomislimo, koliko naših odnosov je zaznamovanih z nesporazumu in nemočjo, da bi se v resnici slišali in bili eno. Prepričan sem, da pogosto ne gre za slabe namene ne na eni ne na drugi strani. Gre preprosto za obremenjenost našega doživljanja, prek katerega ne uspemo stopiti in bližnjega prav razumeti. Koliko zakonskih prepirov se konča v popolnoma ohlajenem odnosu in odtujenosti!
Jezus ta vidik naše zaznamovanosti z domom poudari, ko pravi: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Gre za zvezanost z doživljanjem iz otroštva, ki postane del podzavesti. Zaradi te se ni mogoče slišati in prav razumeti, in ni mogoče hoditi za Jezusom.
Ko Jezus pravi, da mu je brat in sestra in mati tisti, ki spolni voljo nebeškega Očeta, poudari nujnost popolne izročitve Bogu. A kako naj razumemo Boga, ki ga ne vidimo, če ne razumemo svojega brata, ki ga vidimo. Ni mogoče da bi ga razumeli, če ne vemo, kako zelo je naše doživljanje zaznamovano s preteklostjo in izvornim domom. Delo na prečiščevanju tega doživljanja je dolgotrajno in ni lahko. To je bila pravzaprav pot prvih menihov, ki so se umikali v puščavo, da bi uredili svoj duhovni in čustveni svet. Večina nima možnosti, da bi se popolnoma odmaknila od sveta. Vsi pa smo poklicani, da se ustavljamo ob svojih doživljanjih in jih kakor Marija urejamo. Da bi jih prav razumeli, se moramo o njih pogovarjati. Sami sebi ne moremo biti zdravniki.
Božja beseda nas vabi, da se rodimo iz Boga. Prvi skok v neznano je, da presegamo vsako zaverovanost vase. Naj postane On naša moč in naša modrost. Drugi skok pa je, da se globoko zavemo, kako so naša doživljanja zaznamovana s podzavestjo, ki jo je oblikovalo naše otroštvo. Le z jasnim zavedanjem, kaj se nam ob bližnjih dogaja in 'plete po glavi', jih bomo mogli slišati in prav razumeti. Šele potem bomo sposobni rojevati se iz Boga, gledati Luč in voditi druge k Njej. Naj nam pri tem pomaga Marijin zgled in njena priprošnja.
